"Opomniti vas želimo, da se izteka rok za oddajo predlogov za letošnje nagrade ČUVAJ/WATCHDOG. Vabimo vas, da predlagate zgodbe, oddaje, fotografije in druge stvaritve vaših uredništev ali kolegov, ki so po vašem mnenju izstopale v zadnjem letu," so nas spodbudili minuli ponedeljek iz Društva novinarjev Slovenije (DNS). Rok se izteče ta ponedeljek, na dan, ko izidejo stvaritve, ki izstopajo ne samo v zadnjem letu, ampak - s krajšimi in daaaaljšimi prekinitvami - že 83 let. Imena tega lista ne bom navajal, saj ne bi želel vplivati na žirijo. Navsezadnje sem ji kot predsednik DNS štiri leta predsedoval in lahko vam zagotovim, da v tem obdobju nismo podlegli nobenemu vplivu.
No, mogoče bi po več kot dveh desetletjih bil že čas, da razkrijem svoj "pritisk" na žirijo. Nikakor nisem bil avtoritaren predsednik, kvečjemu preveč liberalen. Zagotovo nisem vsiljeval svoje volje. Da ne bi prezrli izjemno pogumnih in na raziskanih dejstvih utemeljenih člankov in komentarjev Večerovega novinarja Mira Petka, sem zgolj fotokopiral in žirantom v ponovni premislek ponudil njegove prispevke. S tem sem se spravil v dvojno zagato: nisem bil samo predsednik DNS in žirije, ampak tudi urednik Večera. Po drugi strani pa je bil eden glavnih negativnih likov Petkovega kritičnega pisanja (dotlej) najuglednejši mariborski bančni direktor in - predsednik nadzornega sveta Večera. Da ne zaidem predaleč, naj strnem: leta 1999 je nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve prejel Miro Petek.
O tem, kaj se je z nagrajencem dogajalo pozneje, bi lahko sam napisal debelo knjigo. In kakšen filmar - recimo Marko Okorn - bi po njej posnel uspešnico. In z njo bi mogoče osvojil vesno, najvišje nacionalno odličje na področju filmske umetnosti. Še kaj več bi se obetalo dokumentarcu Jurija Grudna Iskre v času - svetovni računalniški podvig, če bi ga spreobrnili v politični triler. Gre za neverjetno zgodbo podjetja Iskra Delta, direktorja Janeza Škrubeja in njegovih "posthippy gigsev" (označba režiserja). V 80-ih letih so bili na pragu računalniške zgodovine, toda zataknili so se v zankah, ki so jih nastavljali CIA, FBI, NSA, KGB, UDBA, CK ZK in podobne kratice - in krti. Kot novinar sem se z Iskro sicer ukvarjal, vendar z Delto nikoli, saj sem bil digitalno neosveščen. Tudi takratno poročanje o računalniških "škandalih" sem spremljal le bežno. Zanesljivo pa omenjenih kratic kolegi niso omenjali. Prav zato sem v napol praznem Avditoriju razmišljal, kako smo novinarji razkrivali le delček obzorja, če že nismo po naročilu zavajali. Tako bi vsaj lahko sklepal iz prikazanih naslovov kričečih prispevkov o "aferi lesenih računalnikov". Žal je tudi danes za celovito sliko le malo zanimanja. Čeprav meče preteklost dolge sence.
Podobno, a še bolj tragično je z dachauskimi procesi. Na njih so v letih 1948 in 1949 po stalinistično (tudi na smrt) obsodili ljudi, ki so preživeli taborišče smrti in naj bi sodelovali z gestapom. Bil sem med redkimi, ki so se pred že pol stoletja drznili drezati v to zgodbo. Spodbudil me je Ivan Kreft, pokončni poslanec iz Vidma, današnjega Sv. Jurija ob Ščavnici. Leta 1970 sem šel po sledi njegovega poslanskega vprašanja o rehabilitaciji nedolžno obsojenih, ki ga je v takratni Skupščini SRS postavil Izvršnemu svetu. A nisem prišel daleč. Dokončnega odgovora do danes še ni bilo - kljub številnim poznejšim političnim izjavam, poročilom strokovnih komisij, memoarov, zbornikom in književnim delom. Prav včeraj, ko je bilo to besedilo že postavljeno, pa so v Avditoriju predvajali dokumentarec Kavčičev Zapisnik. Gre za pričevanje Vladimirja Kavčiča in njegovih sodobnikov o aferi, ki je sledila objavi romana o dachauskih procesih.
Nadaljevanje (mogoče) sledi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
