“Še dvesto let vas na Kosovu ne bomo dosegli pri marsičem, posebej pri čistoči in odnosu do okolja,” mi je zgodaj zjutraj, preden sem se podala na strmo pot do prizrenske trdnjave, razlagal domačin. Pokazal je na pol prazne kontejnerje, obdane z vsemi mogočimi smetmi. Ni verjel, da je podobno tudi (marsikje) v Sloveniji. Če že pišem o čistoči – lastniki lokalov vsako jutro temeljito pometejo in sperejo pločnike, kar v Sloveniji ni običaj. Sodeč po urejenosti ne le Prizrena ampak tudi manjših naselij bodo naš standard kmalu dosegli. Na marsikaterem drugem področju so ga že, ponekod tudi presegli. V mestu z bogato in pestro zgodovino so v začetku avgusta organizirali že 23. Dokufest – Mednarodni festival dokumentarnega in kratkega filma. Letošnjega so naslovili New Order – Novi red. Moj sogovornik je zaposlen na ministrstvu za kulturo, z veseljem je menjal temo in s ponosom povedal, da na festivalu sodelujejo avtorji iz kar 94 držav. Izredno bogat filmski program, ugledni gostje iz sveta filma, okrogle mize, strokovne diskusije, mednarodne delavnice v poletni šoli, delavnice za otroke, nastopi glasbenih skupin, razstave v kar petih galerijah(!) … V srcu mesta so postavili Kabino Ponoči ne morem spati. Prostor za kontemplacijo o svetu in sebi. Vsakdo lahko z javnostjo deli svoje misli, strahove, občutenja, zapiše notico, pesem, daljšo zgodbo – vsak dan jih zberejo, skenirajo in objavijo na spletu ali v Kabini.
Prizren je imel nekoč dve filmski dvorani, obe so ukinili. Festivalske predstave so na različnih prizoriščih, najlepše je prav na trdnjavi s pogledom na mesto. Organizatorji v festivalski knjižici opozarjajo, kaj si obiskovalci festivala poleg filmov morajo ogledati. Od mošej, cerkva, etnografskega in arheološkega muzeja, do hammama iz 16. stoletja, enega največjih na Balkanu, in seveda lepo restavrirane ostanke mogočne trdnjave, ki kraljuje nad mestom. Napotki, ki jih obiskovalci na primer ptujskih tradicionalnih poletnih festivalov, ne dobijo. Tu nas Prizren presega. Tako kot v urejenosti dober kilometer dolge poti iz mačjih glav na trdnjavo – nekaj deset metrov dolga pot iz mačjih glav na ptujski grad je prava sramota.
Kjer koli po Balkanu se človek dandanes vozi, naj gre za revne ali bogate predele, mesta ali vasi, povsod rastejo tiste brezdušne sivo bele hiše z ravnimi strehami, kovinskimi ograjami, pritlikavimi drevesi in skrbno pokošeno travo – kot v Sloveniji.
