In zdaj je ta tekoči čas glavni faktor naših življenj. Najprej teče počasi, ko odraščaš in hočeš biti polnoleten, se nikamor ne premakne, nato pa se za nekaj desetletij prikrije. Šele pri petinšestdesetih, ko uradno postaneš starostnik, pa podivja. V penziji si, recimo, da ti je lepo, a zmeraj ga čutiš, čas namreč, leta. In kako naj bi se veselil novega leta, če bom pa spet za leto starejši!? Kaj mi bo ves ta tingl-tangl, na tisoče lučk in za veliki finale še ognjemet? Da petard, te gnusne razvade in spremljajoče demonstracije človeške neotesanosti, sploh ne omenjam.
Božično-novoletni prazniki pač niso in tudi nikoli niso bili po moji volji. Dobro, nič ne rečem za tiste, ki jih radi slavijo, še posebno ne za otroke; zlasti njim, otrokom, jih iz vsega srca privoščim. S tremi dobrimi možmi pa imam različne izkušnje. Sveti Miklavž, ki je najstarejši in naš dobri mož, bi bil čisto v redu, če ga ne bi spremljali parklji: oh, kako strašansko sem se bal, ko so rožljali z verigami. Božička nisem nikdar videl, imam pa rad božične praznike. Še posebno zato, ker gre za družinski praznik in ker kot tradicionalist, čeprav politično levičar, na družino veliko dam. Tudi rojstvo Jezusa Kristusa se mi zdi nadvse dobra in impozantna zgodba, četudi nisem veren. Božiček sam pa je produkt multinacionalke Coca-Cole. V Ameriki mu pravijo Santa Claus ali kar Santa. Tam jih hodi naokrog, tudi po cestah, na tisoče, živijo v stotinah pretežno hollywoodskih filmov in v na tisoče pesmih, od katerih pa le malo katera seže do kolen slovite Svete noči iz leta 1816. Vse te filme in pesmi pridno uvažamo in morda se bodo tudi podobe Santa Clausa po vrnitvi dr. Mira Cerarja iz ZDA pri nas enormno razmnožile.
Povsem drugačna pa je zgodba dedka Mraza. A veste, da sva isti letnik? S tem našim, slovenskim, namreč. In oba sva od istega prednika, Praslovana, ki je najprej preplaval tisto rusko reko. Lahko bi bila celo sošolca, ampak kaj vem, kako je on bil star že, ko sem bil jaz še otrok. Moj stari prijatelj Jože Vrhnjak je ondan kot eden od v. d. dedka Mraza za Večer povedal, da med dobrimi možmi ni treba delati razlik in da so vsi del naše kulturne dediščine. Strinjam se z njim: vsi so dobri, takšnih nam pa še kako manjka. Zares bistven pa je le 21. december, zimski solsticij, po katerem se pričnejo dnevi in z njimi čas svetlobe daljšati in večati.
Če sem se že zadnjič vpraševal, od kod prazniki, če pa izvirajo iz besede prazen, je vsaj v primeru božično-novoletnih praznikov stvar povsem jasna: prazniki so zato, ker praznijo naše žepe, denarnice in delajo še drugačne račune, zaradi katerih lahko finančni maček traja še več mesecev. Vsaj tu so stvari jasne: od novembrskega črnega petka pa do konca decembra je treba porabiti ves denar in vzeti še kakšen kredit, kajti "popusti" so neznanski, neponovljivi in roba je enkratna, super in sploh oh in ah. Kupite! Ste opazili, kako vas kupovanje osrečuje, a? Je še kaj lepšega na svetu, kot je kupovanje … (Je, ampak do tega se pride kasneje.)
In naposled je še en pojem, ki ga ob tej priložnosti ne smem pozabiti. Reče se mu sreča. Če verjamete ali ne, je sreča podobna denarju, tudi njo se da kaj hitro porabiti. Brez sreče pa … Bog ne daj! Zato vam, spoštovani in dragi bralci, voščim vso srečo; previdno z njo, to je sreča od Srečka.
