Pred nami je neki pozabljeni praznik, ki ga danes preziramo, 29. november. Že dolgo. Nič proslav, govorov o svetli prihodnosti in delovnih zmagah, nič himne in strumno stoječih mož, od katerih mnogi danes prepevajo neke druge melodije, mene je pa spomin ponesel v čas pred petintridesetimi leti, ko je bila, se mi zdi, proglašena slovenska himna. V Ljubljani sem srečala novinarja Hudečka, ki se je ravno odpravljal k Josipu Vidmarju po izjavo, kaj misli o tem, da bi/bo postala 7. kitica Zdravljice slovenska himna. Pridi z menoj, mi je rekel. In sem šla. Ne vem tudi, ali se danes sme reči, da sem bila (in sem) ponosna, da sem srečala intelektualca njegovega kova. Še en spomin me veže nanj. Ob njegovi petinsedemdesetletnici je imel Sandi Čolnik z njim intervju in ga je, kar se mi je takrat zdelo bedasto, vprašal: “Tovariš Vidmar, ali ste srečni?” Danes se mi ne zdi več bedasto, ker se mi je dobesedno vgraviral v možgane Vidmarjev odgovor: “Če je sreča odsotnost nesreče, potem sem srečen, a kako je lahko srečen človek, ki se zaveda svoje minljivosti?”
Zdaj pa nekaj bolj banalnega. Pravijo, da ti dobri čevlji spremenijo življenje (kot so Pepelki), današnje ženske, zlasti tiste, ki so že tako daleč, da cenijo predvsem udobje, pa bi rekle, da ti ga spremenijo superge. V omarah samevajo dragi čevlji z visokimi petami, one/me pa v supergah (pustimo vnemar, da bi glede na mariborske tlakovce morale biti obvezne), z vrtoglavo visokimi petami se opotekajo le še tiste, ki komaj vstopajo v življenje in mislijo, da je sreča odvisna od višine pet … Pred kratkim sem bila na neki prireditvi, za kamor bi se nekoč ženske “lepo” oblekle, zdaj pa sem iskala, ali je sploh katera v krilu. Niti pod razno, vse v hlačah. In vse v bundah, prešitih plaščih. Kje so naši plaščki, frfotava krilca, petke? Ej, tam, kamor je šel čas …
P. S. Srečala sem dva mladeniča z enakima obližema na nadlaktih. Kaj se vama je pa tako družno zgodilo, sem bila radovedna. Nič, v Avstriji sva darovala krvno plazmo. Koliko pa plačajo? Dvajset evrov … Upam, da je ne bosta kdaj potrebovala, tega jima res ne privoščim, a če jo bosta, upam, da bosta šla po pomoč v Avstrijo …
