Nekoč je bilo poletje za novinarstvo čas kislih kumaric. Časopise je bilo treba napolniti, dogodkov pa nobenih. Ooo, zdaj je demokracija, zdaj je vse drugače, dogodki kar vrejo. Čisto zares. Sami valovi. Smo zdaj v pričakovanju tretjega ali četrtega vala? Malo sem že pobrkala, ker štejemo vročinske in kovidne valove. Mislim, da prihajata oba četrta. Ali je pa vročinski šele tretji? Kakorkoli že, če bi se dalo cepiti tudi proti vročini, bi takoj zavihala rokav. Ob zadnjih ohladitvah sem vzdihnila, da bi lahko zaradi mene bilo tako vreme celo leto. Prizadeti bi bili v glavnem tisti, ki ležijo dopoldne na plaži štiri ure na trebuhu, popoldne pa štiri ure na hrbtu. Vedno sem jih občudovala, njihovo voljo namreč, vztrajnost, in me je bilo vedno čisto majčkeno sram, ko sem se med temi zamorci skoraj priplazila do vode čisto bela. Avgusta smo že, jaz pa še vedno čisto bela. Nič novega.
Tudi sicer ni v deželi pod Alpami nič novega, vse že videno, slišano, narejeno. Začenši s politiko, ki se ponavlja prav tako v valovih. Je zdaj tretji val? Tudi pod modnim nebom ni kaj zelo izvirnega. Spomnim se, kako je moja mama komentirala kakšno zame, tedaj mladenko, modno novost: To je bilo moderno, ko sem bila jaz mlada, je rekla. Ali pa: To se je že nosilo. Ali pa: To smo že plesali. Debeli podplati? Enako, že videno, že nošeno. Zdaj tudi jaz to vidim, le da nimam hčerke, ki bi ji povedala, da je vse že deja vu, da smo vse to "že vzeli", da je pod modnim soncem novo morda samo to, da so danes ženske oblekice takšne, kot so bile nekoč enodelne kopalke, tiste "s krilcem". Pa moški so se nekoč oblačili kot moški.
Tudi epidemije niso novost, skozi vso zgodovino človeštva so pobirale visok davek, sama se pa spomnim le azijske gripe v šestdesetih. Kako smrtonosna je bila, berem šele danes, takrat jih je v šoli pač nekaj več manjkalo, sicer se pa ni zdela nič posebnega. Najbrž zato, ker nam mediji niso sproti stregli s svežim številom umrlih. Tudi glede mask nič novega, že videno, že nošeno. Po internetu krožijo osupljive fotografije iz časa španske gripe pred stoletjem, na katerih nosijo vsi maske. Tudi otroci. Domnevam, da so tedaj ljudje sprejeli ukrepe kot nujo in niso mahali s človekovimi pravicami in ustavnim sodiščem. No, saj bo šlo tudi to mimo, nekaj časa bo blažen mir, potem bo pač spet znova kak tornado, politični ali naravni. Pred prvim se ne moremo ubraniti ne z maskami ne s cepljenjem.
Pred kratkim je med zvestimi obiskovalci Poklona Ezl eku završalo, češ da se je mariborska občinska vrhuška odločila na Glavni trg preseliti klanjanje Ezl eku, ki je bilo tradicionalno na Grajskem trgu, prav tako naj bi tja preselili Operno noč, ki je bila tradicionalno na promenadi v Mestnem parku … Ljudje so bili kar razburjeni, ne dajo Ezl eka, ne dajo opernih arij pod zvezdnim nebom. Pa je bil lažni alarm. Naš predsednik Mitja je zagotovil, da ostane klanjanje spominom za vedno na Ezl eku, če ga korona ne bo dovolila v živo, pa spet – kot letos - na valovih Radia Maribor, Operna noč bo pa letos res na Glavnem trgu, pa ne zato, kot so namigovali, da bi pripeljal župan tak prominenten dogodek pred svoj hotel, ampak preprosto zato, ker bo septembra promenada – gradbišče. Saj veste, da nam že dooolgo obljubljajo njeno prenovo, po kateri ne kliče le promenada, ampak vse poti v parku in tudi nekdanji bazen, ki je danes razbita luknja. Upajmo, da gre tokrat zares.
P. S. Prijateljica me je malce porogljivo vprašala, ali bom ostala komitentka NKBM. Zakaj pa ne? Ajaaa, pohopsali so nas Madžari … Tako blizu so že? Ampak bankomat mi še vedno izpljune evre, ne forintov. Nekoč zdavnaj je bilo popularno reči, kadar ti je bilo za kaj vseeno, ma, fučka se meni (namesto fučka so pogosteje uporabljali sočnejši izraz v jeziku nekdanjih bratov), če Madžarska nima morja. Še malo, pa ga bo imela …
