Je že res, da je letošnji april očitno spet zares aprilski, vsaj po vremenu sodeč. Najprej nas, navihanec, že skoraj cvre s prav poletno vročino, zdaj pa prijetno hladi z dežjem, blagodejnim hladom, mavricami na nebu, z dehtečim pomladnim zelenjem … Še enkrat sem se prepričala, kako lepa je ta naša deželica, in hkrati občutila žalost, ker se še vedno nismo dovolj potrudili, da bi jo ljubili, spoštovali, cenili in varovali. Vse preveč si le domišljamo, da smo njeni res zvesti sinovi in hčere. Iz srca si želim, da bi se motila, da bi ne bilo tako, a že vsi ti neumni prepiri med nami, ki jih kar ni in ni konec, mi vedno znova prinašajo razočaranje in skrb za naše potomce. To spremenljivo aprilsko vreme je namreč butnilo vame kot eno velikansko opozorilo, da je že skrajni čas, da se zamislimo in začnemo uporabljati pamet. Kolikor je pač še premoremo. In se sploh ne morem več znebiti misli, da neumno zapravljamo dragoceni čas. Povsem na kratko: ti moja preljuba, lepa domovina, si te sploh še zaslužimo, ko pa tako grdo in nespoštljivo ravnamo s teboj. Še enkrat: vsi ti prepiri, ki nas vedno bolj oddaljujejo drug od drugega, vsak dan in na vseh področjih, ali vas bomo vendarle kdaj zbrcali vstran?
In sem ga našla. Slovenski pranger, ki od leta 1995 stoji v Šmarju pri Jelšah. Stati bi moral v vsakem našem mestu, v vsaki vasi, ter nas vedno znova opominjati na to, da bodimo Ljudje: spoštuj starše, spoštuj otroke, spoštuj sorodnike, spoštuj begunce, spoštuj ostarele, spoštuj invalide, spoštuj revne, spoštuj domovino, spoštuj zakone, spoštuj prirodo, spoštuj živali, spoštuj kulturo, spoštuj vernike, spoštuj neverujoče, ne kradi, ne spletkari, ne ubijaj, ne laži, ne prešuštvuj, ne bodi domišljav, ne bodi lakomen, ne bodi goljuf, ne bodi skopuh, ne bodi lenuh, ne bodi žaljiv, ne bodi potuhnjen, ne bodi hinavski, ne bodi zahrbten, ne bodi izdajalec, ne bodi razdiralen, ne bodi objesten, ne bodi skrunilen, ne bodi nasilen, ne bodi rasist, ne bodi militarist, ne bodi divjak! Bodi človek!
Zapisano na kratko, poučno, uporabno! In predvsem nujno za človeka vredno življenje. Krasno opozorilo za vse nas, da bi bili Ljudje. Ker to nikakor nismo, če si ne prizadevamo, da bi ne bili le prazna telesa brez vsebine. Aja, še to, za vse tiste, ki ne vedo, kaj je pranger. Gre za sramotilni steber. Nekoč jih je bilo tudi pri nas veliko in nekateri stojijo še danes. Vsa prej našteta opozorila sodijo nanj, hkrati z njimi pa tudi ljudje, ki jim ni mar zanje. Škoda, da je takih med nami vedno več in ne manj.
