Zdi se, da smo v tednu, ki bo prav kmalu za nami, veliko več spominjanja kot v minulih novembrih namenili spominjanju na življenje in delo generala Rudolfa Maistra. Prav mogoče, da je videti tako tudi zaradi državne proslave ob spominskem dnevu, posvečenem temu velikemu Slovencu, ki je bila letos v Mariboru. V mestu, kjer je Maister s svojimi slovenskimi borci začel boj za severno slovensko mejo. In jo z njimi tudi v veliki meri uspešno ubranil.
A kdo ve, kaj bi dejal, če bi lahko videl, kako se danes iz njegovega ljubega mesta vsako jutro vijejo kolone avtomobilov in v njih Slovenci čez mejo na delo v Avstrijo; ker je nekoč Maribor kot eno naših najbolj razvitih industrijskih mest izgubil tovarno za tovarno, številna delovna mesta, tudi ljudi, ki so zaradi tega obupali in sami dvignili roke nadse …
Časi se pač že od nekdaj spreminjajo, izginjajo v zgodovino - in človek preveč rad ponavlja svoje napake. S težavo se iz njih nauči česa novega. Ko je pa očitno tako težko s seboj naprej vzeti, kar je dobro, in za seboj pustiti slabo! Vse prelahko je poklekniti pred denarjem in zavreči dragoceno zapuščino svojih prednikov.
Marsikaj, preveč tega, smo že zapravili, izgubili. In vse premalo razmišljamo, da ob tem, da nas že tako na vsej Zemlji pestijo podnebne spremembe, še kar naprej ne odpremo oči in začnemo ceniti svoje zemljice tako, kot si zasluži. Premalo ljubezni premoremo do nje, sicer bi jo veliko bolj skrbno čuvali in obdelovali. Ne bi dovolili, da se nam nekoč rodovitne njive in travniki zaraščajo, ostajajo neobdelani, beseda kmet pa še vedno ostaja najbolj uporabljana in znana kot psovka. Kako narobe! In grdo in neumno. Ja, kar mislimo si, da bomo zlahka preživeli z uvoženimi, največkrat nekakovostnimi pridelki. Tisti drugi bodo namreč predragi, ali jih pa sploh ne bo.
Te dni mi ne gre iz glave svarilo danskega agronoma dr. Jensa Otta Andersena, ki tudi med slovenskimi biodinamičnimi kmetovalci velja za legendo. Svari nas namreč, da naj svojega kmetijstva nikar ne prodamo velikim svetovnim korporacijam. Glede na to, koliko vsega, s trdimi žulji in odrekanjem prigaranega v naši ljubi Sloveniji, smo že razprodali, nas je prav lahko strah še tega, da ostanemo brez pridnih slovenskih kmetov. Oh, kako se priležejo vesti, ki vsake toliko časa predstavijo kakšno uspešno zgodbo o mladih, ki so se odločili svoje življenje povezati z našo še vedno radodarno slovensko zemljo ...
Pa bo zdaj kdo rekel, da mešam jabolka in hruške, ker sem začela z generalom Maistrom, zdaj pa se trudim opozoriti na ljubezen do slovenske grude in na premalo spoštovano kmečko delo.
O, pa še kako imajo vse te besede smisel!
General Maister namreč ni bil samo vojak in zavedni slovenski rodoljub, marveč tudi pesnik, ljubitelj knjig, ljubiteljski slikar in velik ljubitelj narave. Hočem verjeti, da nas je večina Slovencev vsaj malo njemu podobnih. Ker je naša vlada že razglasila prihodnje leto za Maistrovo leto, srčno upam, da bomo vsi skupaj ob tej priložnosti izvedeli in si zapomnili kaj novega, koristnega in poučnega. Predvsem pa, da bomo naredili izpit iz domoljubja. V letošnjem, Kajuhovem letu, ga zagotovo še nismo.
