Očitno se bom še enkrat oglasila v bran naši, zame ljubi domači reki Dravi, ki sem jo poskusila velikokrat braniti že v času, ko še nisem gledala iz penziona. Zakaj? Zato, ker je nismo nikoli dovolj cenili in spoštovali oziroma nikoli nismo bili dovolj hvaležni, da jo imamo. Res nikoli nismo pokazali pravega veselja oziroma hvaležnosti za to, ker je naš Maribor prav zaradi reke, ki teče skozenj, veliko lepši in bolj živ, kot bi sicer bil. In vsakokrat, ko sem se vrnila s kakšnega potepanja po tujih mestih, kjer sem lahko občudovala spoštovanje, ki so ga bile od meščanov deležne tamkajšnje reke, res, prav vsakokrat, sem bila vedno bolj jezna in razočarana zaradi naše neumnosti. Ja, neumnosti! To našo nesramno zapostavljeno reko sem potem morala iti pozdravit z Glavnega mostu in se pogovorit z njo na nabrežje, kakršnega si ni zaslužila.
Povsod pleh, pleh in še enkrat pleh! Skorajda že kar v vodi. Ja, če bi bilo mogoče avtomobile parkirati kar na vodni gladini, se najbrž vode kmalu ne bi niti več videlo.
In sem se spraševala, zakaj ne bi bili tam na vodi raje leseni čolni, saj nas ne bi bilo malo, ki bi šli z veseljem kdaj tja zaveslat. Tako kot smo včasih to počeli tudi na prav tako premalo cenjenem Mariborskem jezeru. Da to ne bi bilo mogoče? Oh, Drava že dolgo ni več hitra in poskočna, kot je bila še v času mojega otroštva. Ko smo se hodili kopat vanjo. Danes je ne le bolj lena, kot je bila takrat, tudi njena struga je že precej širša. Povsem drugače bi lahko živeli z njo in ne mimo nje. Lepo je bilo poleti posedati na njenih travnatih brežinah, uživati mir, ki ga človeku že od nekdaj nudi pogled na vodo.
Dolgo smo si želeli, da bi tudi v našem mestu vendarle dočakali urejen prostor ob vodi, ki priteče k nam in se mimo nas poda naprej, proti drugim krajem.
Zdaj, ko je Lent končno dobil novo podobo, ko bi morali biti zanjo hvaležni, poslušamo jezne in nesramne pripombe, ki spet vsevprek letijo čez župana, "občinarje", strokovnjake - načrtovalce. Nikoli nam nič ni prav. Če mestna oblast ne naredi nič koristnega za naše mesto, je prav tako ogenj v strehi, kot če se trudi, da bi tudi naše mesto vendarle že zlezlo kam naprej. Tukaj dodajam, da so nergačem, ki bi še vedno radi prihajali k Dravi smradit z avtomobili, na voljo kolesa in mestni avtobusi, prav nič pa jim ne bo škodilo, če se bodo spomnili, da smo nekoč vedeli, zakaj imamo noge … Vse preveč je med nami takih, ki so prepričani, da se morajo še okoli vogala na obisk k sosedu odpeljati z avtom. Najbolj zanimivo pa je, da imajo tisti, ki še s prstom ne mignejo, da bi v mestu spremenili kaj na bolje, vedno največ pripomb. Na vse se spoznajo, vse vedo, pa čeprav prevečkrat le ponavljajo, kar so slišali od drugih, le zraven še kaj dodajo. Malo jim je mar, ali bodo na tak način povzročili več škode kot koristi.
Vem, da bodo med tistimi, ki bodo prebrali moje pisanje, tudi taki, ki bodo vsuli plaz kletvic čezme. No, ja, pred dnevi sem poslušala kar lep krog ljudi, ki jih niti poznala nisem, pa so prišli do mene, ker so si želeli, da bi vendarle kdo v našem mestu videl, da se je v zadnjem času tudi pri nas veliko novega naredilo, spremenilo na bolje - in se še naprej spreminja. Kdo ve, morda bo pa nazadnje celo zazidana tista luknja na Studencih - pa tudi Kitajcev nihče več zaman ne obiskuje, po desetletjih le čakamo na novo knjižnico in urejen Rotovški trg, v Jezdarski ulici bo kmalu odprta nova zdravstvena postaja … No, vsega, kar se nam še obeta, v tem kukanju iz penziona seveda ni mogoče našteti. Ko bi se končno vendarle vsi skupaj odločili za optimizem, bi nam bilo v našem Mariboru veliko lepše.
Predlagam, da greste v Ljubljano (našo večno "sovražnico") pogledat, ali tam ob Ljubljanici lahko parkirajo avtomobile, v Mariboru pa le pojdite na sprehod po obnovljenem Lentu in nikar ne spreglejte Muzeja stare trte. Grem stavit, da se vas bo lotilo nekaj ponosu podobnega. Tega nam pa res kar naprej manjka!
