Ljudsko šolo je zaključil v domači vasi in na Vrtači v Ljubljani. Po končani gimnaziji v Ljubljani leta 1903, ko je imel za seboj že nekaj pisateljskih poskusov, se je vpisal na Karlovo univerzo v Pragi, kjer je sprva študiral klasično filologijo in slavistiko, pozneje pa pedagogiko in filozofijo. Med njegovimi učitelji je bil tudi Tomáš Masaryk, ki je močno vplival na Lahov idejni svet. V času študija je objavljal v Domu in svetu, Slovanu in Ljubljanskem zvonu. Ko je februarja 1910 doktoriral in se odpravil na potovanje po Poljski, Rusiji, Bolgariji in Srbiji, se je vrnil navdušen nad kulturnim in političnim poslanstvom slovanstva. Kot slovenski nacionalist si ni mogel obetati učiteljske službe, zato je v letih 1910–1914 delal kot novinar za Jutro in Dan. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil zaprt na ljubljanskem gradu, nato pa so ga kar dve leti premeščali po različnih avstrijskih internacijskih taboriščih.
Novembra 1916 je bil mobiliziran v 24. dunajski domobranski polk, s katerim je poleti 1917 odrinil na fronto. Že avgusta ga je na romunskem bojišču del granate zadel v hrbtenico, zato je konec vojne dočakal v praški bolnici na Vinohradih. Sredi decembra 1918 se je vrnil na Slovensko in do konca šolskega leta 1918/1919 poučeval na ljubljanski realki, nato je odpotoval na zdravljenje v Rogaško Slatino in od tam jeseni 1919 v Maribor. Ostal je kar celo leto kot uradnik za programe humanitarnih občinskih zavodov, močno pa se je javno angažiral pri oblikovanju temeljev za študijsko knjižnico in mariborsko gledališče, v uredništvih časnikov, tiskarni, društvih in na narodnih prireditvah. Kratkega mariborskega obdobja, ko je po prevratu sodeloval pri "organizaciji slovenskega Maribora", se je ob Lahovi smrti leta 1938 dotaknila večina piscev nekrologov.
Jeseni 1920 je Lah dobil službo na ljubljanski ženski realni gimnaziji, kjer je kot priljubljen profesor poučeval slovenščino, srbohrvaščino in filozofijo vse do konca leta 1936, ko se je moral zaradi oslabelosti srca umakniti v domače okolje. Njegovo pismo iz septembra 1919 mariborski prijateljici je bilo prežeto z žalovanjem: "Od samega hrepenenja po Mariboru sem obolel. Iz Rogaške Slatine sem se vrnil lepo zdrav, tu pa je padla na moje prsi ljubljanska megla. /…/ Moje pismo se vam bo zdelo morebiti obupno, v resnici je obupno le moje stanje. /…/ V celi Ljubljani ni bilo ene prijateljske duše /…/ Pripovedujem vam o tem tako odkritosrčno brez namena: hočem le, da bi vedeli, kako mi je, ako se kdaj name spomnite. Jaz namreč v mislih živim v Mariboru."
Gotovo je, da je dolžnost mladih odkrivati nove svetove prav tako, kakor je naša pravica, da živimo v starem
Subverzija se vselej poraja daleč od oči in ušes javnosti
