Saša Britovšek
Zaznamoval ga je Jastrebov let in tisti X med imenom in priimkom. Tudi nogomet in muzika, pravljice, premetavanje besed, listanje stripov. Zdaj se ga je polastil čas poezije, ki se že dve leti kopiči v njegovih zapiskih. "Vsak večer eno," si je zadal. Žiga X Gombač je svoje prvo delo "sramežljivo" izdal pred 20 leti, od takrat se ni več ustavil. Niti knjig ne šteje več, a jih je že daleč čez petdeset, da o stripih niti ne govorimo.
V zadnjih letih ste med drugim postali mojster stripovskih romanov, zgodovinskih stripov, izobraževalnih stripov, muzejskih stripov ... Od Zgodovine Slovenije v stripu do Cukrarne v stripu, kjer mladi spoznajo zgodbo slovenskih pesnikov moderne. Zdaj menda nastaja strip o Srečku Kosovelu. Kako nastane takšno delo?
"Po protokolu, ki ga začnem z raziskovanjem. In običajno ugotovim, da je uporabnega materiala presenetljivo malo. Recimo Srečko Kosovel - vemo, da je v kratkem času napisal veliko pesmi, da je pisal v različnih literarnih smereh, najbolj znana je konstruktivizem. To je nekakšen strokovni vidik, a za strip potrebujem še človeškega. Zato je treba dvigniti preprogo in brskati. Na srečo je v Sežani njegova spominska soba, v Tomaju Kosovelova domačija, kar nekaj dobrih poznavalcev in celo njegova družina. Uspeli smo priti tudi do njegove korespondence. Tega je bilo veliko tudi pri pesnikih moderne, saj so si veliko dopisovali. Taka zapuščina poda novo dimenzijo teh ljudi - kako izobraženi so bili, v kako spoštljivem jeziku so komunicirali, v kakšnem odnosu ... Tako si na koncu nagrmadiš ogromno informacij, ki pa jih moraš nato spraviti v strip na sedemdesetih straneh ali še manj."
In ob tem razmišljati v slikah z zelo malo teksta?
"Res, zato poskušam razmišljati scenaristično, saj stripovski žanr omogoča to filmsko plat, da se osredotočim na odločilne trenutke v njihovih življenjih. Sledijo nadgradnja, širitev, ozadje. Ker je pri nas večina tovrstnih stripov biografskih in se jih spremlja po korakih od rojstva naprej, vedno hočem narediti nekaj drugače. Recimo srečanje z osebo, ki ga je zaznamovala; dogodek, ki ga je naredil umetnika; lastnost, ki ga je delala drugačnega; spodbuda ali odnosi, da je nekaj napisal ... Pri tem ustvarjanju seveda tesno sodelujeva z ilustratorjem, v zadnjem času delam z Jako Vukotičem - odlično se dopolnjujeva in nadgrajujeva."
Koliko imate ob tem umetniške svobode? Vam kdo diha za ovratnik?
"Obstajajo strokovnjaki, skrbniki, odgovorni za določeno zapuščino kulturne zgodovine. Tudi ti povedo, kaj je znano in od katere točke se več ne ve. Tam imamo prostor za interpretacijo, ki jo pa na koncu še vedno potrdi strokovno oko. Ko sem recimo z Narodnim muzejem Slovenije delal zabavno izobraževalno knjižno zbirko za osnovnošolce in smo govorili o železni ali bronasti dobi, je bil za to odgovoren kustos. Pri pesnikih moderne sem bil prepričan, da je bil med njimi Župančič 'taglavni', glas razuma. Pa me je Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja poučil, da so bili vsi štirje enaki boemi. Morda je izstopal le Cankar - kdo bi rekel! - saj je prinesel določeno znanje z Dunaja ter zato postal neke vrste umetniški vodja."
Trenutno se torej družite s Kosovelovo zapuščino?
"Da, se dogaja ... Trenutno se kregam sam s seboj, kam točno bi ga postavil in v katerem trenutku začel zgodbo. A izhodišča so zastavljena. To delo predstavlja zame edinstveno priložnost, da spoznam življenje pomembne, svojstvene osebnosti, poskušam dojeti, kako je dojemal svoj čas, svoje delo. Na kaj je bil nek genialen um občutljiv, kako je presejal dražljaje in se nanje odzval."
Začela sva sicer s stripi, čeprav sem želela vprašati, če še zmeraj vsak dan napišete eno pesem, kot ste mi omenili pred enim letom.
"Napišem. Zvečer med 23. in 1. uro zjutraj. Res, minilo je leto, odkar sem si zadal to nalogo. Včasih sem se sam sebi zdel premalo zrel ali preveč površen. Zdaj pa mislim, da sem razumel, kako se ji posvetiti. Ko sem nekje prebral, da je poezija najvišja forma izraza oziroma vrhunec jezika, s katerim lahko na relativno kratek način sporočiš nekaj bistvenega, intimnega, tudi krhkega. Tako intimnega, da tega morda ne moreš povedati direktno dobesedno, ampak najdeš samo svoj avtorski izraz. Tako skozi to ustvarjanje, ki traja že skoraj dve leti, teče nekaj, čemur pravim moja razvojna pot - in nastalo je že okoli šeststo petdeset pesmi. Ker jih pišem pozno, se mi zdi, da katero napišem nezavedno, ob kateri celo zaspim in se nato čudim, kaj sem napisal."
Je zjutraj perspektiva pesnika drugačna?
"Je. Ko potem berem zapisano, se včasih vprašam: 'Človek, kaj se s tabo dogaja?! Kaj boš naredil, ker poezija ni dovolj?' S tem pisanjem se vračam k sebi, se zavem določenih življenjskih procesov, opazujem misli in nenazadnje pilim iskrenost. Čez čas pa to kar leži v tebi, želiš napisati na način, da bo razumljivo še komu drugemu. A vseeno ne na nek predvidljiv način."
Kdaj ste sicer začeli pesnjenje?
"Pesmi sem začel pisati v srednji šoli, kar počne veliko odraščajoče mularije, da tako izrazi stisko ali pa tesnobo. Všeč mi je bilo, kako znajo francoski avtorji v poeziji izraziti neko atmosfero, občutja ... Že od takrat si želim izdati pesniško zbirko, a nikoli ni bilo časa ali priložnosti."
Vaša prva knjiga je bila Jastrebov let, o počitnicah dvanajstletnika na otoku Cresu. Kako dolgo je od tega?
"Šestnajst let od knjižnega prvenca. Od prvih sramežljivih objav v otroških periodikah pa že več kot dvajset. Prve literarne poizkuse sem objavljal v Zmajčku, Kekcu, Galebu."
Pravljice pa ste si izmišljevali in pripovedovali že kot otrok.
"Na ure pravljic sem spremljal mlajšo sestro in tam tudi jaz začel pripovedovati pravljice, kasneje sem si jih celo izmišljeval. Že v osnovni šoli so me slikanice nagovorile s svojo nežnostjo, iskrenostjo. Bile so nekaj, kar me je potolažilo, umirilo, mi dalo nekaj lepega. Fasciniral me je pristen, iskren odnos med glavnimi junaki - in predvsem ilustracija sama! V knjižnici so hitro opazili, da lahko tudi nastopam, in so me angažirali. Ob koncu osnovne šole in v srednji šoli je ta odnos s pravljicami zamrl. Prebudil pa se je spet v času študija, ko sem kmalu dobil naraščaj. S prvimi slikanicami mojih otrok pa je prišel tudi opomin: 'Pa saj jaz sem to nekoč delal'."
In tako ste se vrnili na pravljična polja domišljije ter začeli pisati za otroke?
"Kot mlad starš včasih iščeš vsebine. Potrebuješ jih kot nek rešilni jopič v določenih situacijah - ko otrok noče zaspati, ko ga želiš potolažiti, spodbuditi ... Takrat ti pripovedovanje in domišljija še kako prideta prav, saj rešita veliko težav. Ne vseh, a precej. V življenju starša je veliko priložnosti, ko lahko sporočilo predaš s pripovedovanjem. Menim, da tako tudi pade na plodna tla in se zakorenini."
Omenili ste moč ilustracije. Ta je čudovito podprla eno vaših zadnjih slikanic Adam in tuba, ki dobesedno že trobi po svetu.
"Da, Maja Kastelic je čarobno opremila zgodbo o Adamu in tubi. Pred dnevi sem izvedel, da se prodaja tudi na Novi Zelandiji. Švicarska založba, pri kateri sva z Majo izdala knjigo, ima za angleško govoreči trg izpostavo v ZDA - in kot kaže, njihova distribucija sega tudi v Novo Zelandijo, zraven Velike Britanije, Kanade, Avstralije ... Nisem je pisal z neko mislijo, kam lahko seže, želel sem le narediti univerzalno zgodbo, ki lahko nagovori otroka od koderkoli. Kaj takega mi recimo ne bi uspelo s Sladoled za Nur, saj je posvojitev temnopoltega otroka (o čemer govori knjiga) marsikje v svetu nepredstavljiva, drugje pa čisto normalna. Takšen bi bil tudi mednaroden odziv na knjigo."
Čopič Maje Kastelic je bil v tem primeru skoraj čaroben. Kako lahko dobra ilustracija podpre zgodbo, kaj ji je dala?
"Sam bi rekel, da jo lahko podpre odločilno. Oziroma da je ilustracija pri slikanicah ključna, saj pred očmi bralca oživi zapisano. Dokler ilustracije ni, si zapisano vsak lahko predstavlja po svoje. S čimer ni nič narobe. A kvalitetna ilustracija velikokrat vzame sapo, poudari zapisano, doda dimenzijo, prevzame, popelje v svojstvene svetove ter seveda odgovori na nekatera vprašanja skozi svojstveno umetniško govorico."
Naj vas za konec še vprašam, kdo je Friderik, s katerim se radi fotografirate zadnje čase?
"Friedrik je najbolj znan prebivalec ljubljanskega gradu. Nonšalantna, a dobrodušna podgana brez dlake na jeziku, malce nagajiva, a grajsko zgodovino pozna v nulo. Na srečo je voljna te zgodbe deliti z mano, jaz pa jih zapišem. Gre za simpatičen projekt z ljubljanskim gradom, s katerim sodelujem že deset let - in sem zanje že napisal strip, vodnike, otroške gledališke predstave. Ostali smo v stiku in lansko leto smo skupaj prebudili Friderika. Grajske zgodbe so dokaj neznane in noro zanimive, veseli me, da bo tako zanje izvedelo še več ljudi. Recimo, a ste vedeli, da je imel grad včasih dve ječi? Pa da je bil tam zaprt tudi Ivan Cankar? Da si lahko svoje čase najel jetnika za en dan in ti je recimo pomagal opleti vrt?"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
