Tudi osamljeni se lahko še kako zavedajo porazdelitve oblasti tako pri komunikaciji s svojimi bližnjimi kot tudi v vlogi opazovalcev porazdelitve oblasti na drugih ravneh – denimo na ravni države. Zanje je to hkrati tudi dober način blaženja osamljenosti, vsaj v tistem delu, ki jih zadeva kot državljane in državljanke. V majhni skupini, celo v paru, se pojavlja oblast, zasnovana na spolu (patriarhalna), veri, starosti, zaslužku, družbenem položaju, zaslugah, pripadnosti (tudi politični), položaju v novih, karantenskih pogojih življenja in tako naprej. Nekatere od teh oblik vedenja je mogoče z malo strpnosti in zlasti humorja omiliti, relativizirati, napraviti koristne, nekatere pa lahko odnose naredijo še veliko hujše. Najhuje je, ko se notranji odnosi kontaminirajo z zunanjimi razmerami, ko ni več meja med pritiskom od zunaj in od znotraj, ko se izgubi pristnost, ko oblast nad drugimi postane cilj. Osnova je izguba samokontrole in izguba občutka za druge, prvi simptom pa je skoraj vedno izguba smisla za humor. Drugi simptomi so prevzemanje tujih zaslug, obtoževanje drugih, zlasti tistih, ki so jim zasluge odvzete, in vse to je običajno pospremljeno z nadutostjo, nato z lažmi in končno s kaznovanjem tistih, ki ne soglašajo s takšnimi praksami. Vse to se lažje dogaja v skupinah, v katerih sta tudi pred krizno situacijo obstajali trda hierarhija in nezmožnost razpravljanja o njej. Avtoritarno urejene skupine (denimo družine) v prisilni bližini doživljajo resne krize in pogosto razpadejo. Antropologi dokazujejo, da k zmanjševanju nasprotij in reševanju sporov v družbah prispevajo obredi pa rutina, ki jo obredi v skupnosti vzpostavljajo. Če danes preletimo nasvete, kaj naj ljudje počnemo v času karantene, vidimo, da je rutina pogosto omenjena. Obredno ozadje rutine je v glavnem pozabljeno ali preprosto ni znano. Mnogi termin rutina radi zamenjajo tudi s terminom "normalnost", ki pravzaprav nima vsebine, razen represije. Že zato se je smiselno vrniti k obredom, in to povsod, kjer jih lahko prepoznamo in razumemo njihov učinek.
Skupni obroki oziroma delitev hrane so eden od osnovnih obredov ohranjanja življenja, deljenja krivde za žrtev (predvsem žival) ter priznavanja zaslug za nabavo in pripravo hrane. Razgovori o hrani so del takšnega obreda, ki ga večina ne prepozna. Trenutni prisilni obnovi obreda lahko sledi druga, ki je danes še kako blagodejna – delitev hrane. Na mnogih mestih se hrana že na veliko deli, torej se je obred že obnovil. Tako prisilna osamitev ljudi ne izzove le pri obnavljanju obredov in novi rutini, ampak tudi nekaj še bolj dragocenega – nove oblike kolektivne zavesti, enakosti in s tem demokracije. In stvari so še boljše, saj to ustvarja boljše odnose znotraj skupnosti. Že iz tega enega primera vidimo, kako preprosto nastaja – četudi krhko – kolektivno soglasje, kako se presoja pravičnost, kako se prebuja državljanska zavest.
Nihče v vladi nima smisla za humor in posledično so njen odgovor na kritike izključno denunciacije, žalitve, poniževanje, grožnje ...
Ne kličite nam več pred oči sliko Počivalška in Gorenaka v spodnjicah, tudi če gre za izrazito koruptivno uporabo gat