10. februar 1971
V Benetkah: sončno
(Od našega poročevalca) Po znanih zapletih, ki so povzročili odložitev decembrskega obiska predsednika Tita v Italiji in nekoliko dvignili temperaturo v jugoslovansko-italijanskih odnosih, pomeni beneško srečanje pomembno preokretnico. Ministra Aldo Moro in Mirko Tepavac sta se s sodelavci sinoči ob 22. uri vrnila v hotel Danieli nasmejana: njun sestanek na otočku S. Giorgio Maggiore je bil očitno uspešen.
Čeprav je bilo včeraj v Benetkah ves dan jasno in je februarsko sonce kar prijazno pripekalo, pa je vse do večera kazalo na politično oblačnost. Grozljiva sta bila že lahko rušilca, zasidrana prav pred Tepavčevo rezidenco, pa čeprav so bili topovi obrnjeni na odprto morje. Naš državni sekretar za zunanje zadeve je zjutraj že ob pol sedmih odbrzel iz Sežane v italijanskem avtomobilu proti Benetkam, Aldo Moro pa je z letalom pripotoval iz Bruslja šele popoldne. Gost je torej moral čakati gostitelja. Razen tega pa so dali nekateri desničarski časopisi srečanju za popotnico že tolikokrat prežvečeno cono B.
Zvečer pa smo na to gledali drugače: osvetljena rušilca sta bila videti kot kulisi iz kakšne operete, Mirko Tepavac pa se je lahko dopoldne spočil od državniških skrbi. Med zimskimi turisti, dolgolasimi hipiji, damami s psički, vsiljivimi prodajalci in golobi se je sprehajal po trgu sv. Marka, ogledal si je baziliko in številne palače. Če bi spregledali možake v sivih plaščih, bi ga zlahka imeli za dopustniškega sprehajalca.
Kako so se torej raztepli grozeči oblaki? Iz sporočila in iz obvestil iz "dobro obveščenih krogov" je razvidno, da sta Aldo Moro in Mirko Tepavac le našla skupni jezik. Pri tem pa ne mislimo na francoščino, v kateri sta se pomenkovala pred sestankom, ko sta pozirala fotografom. Mislimo predvsem na oceno: "To so bili zelo odkriti in nadvse koristni pogovori, kakršnih na takšni ravni še ni bilo." Ministra sta pri pogovorih izhajala iz znanih izjav v obeh parlamentih, še najdalj pa sta se zadržala pri vprašanjih, ki zadevajo obmejno prebivalstvo predvsem manjšine. To lahko sklepamo tudi iz skupnega poročila, v katerem je zapisano: "Vladi bosta nudili manjšinam kar največjo zaščito."
Po beneškem snidenju torej ni ovir, da bi uresničili že napovedan obisk predsednika Tita v Italiji, kar lahko pričakujemo v najkrajšem času.
Branko Maksimovič
10. februar 1971
Koncentracija
Predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič je v zagrebški televizijski oddaji Dialogi takole odgovoril na pripombo televizijskega novinarja, da obstaja kritika (izrečena je bila na sestanku nekega političnega aktiva v Mariboru), da je Ljubljana osredotočila večino sredstev:
"Mislim, da je ta koncentracija le navidezna, formalna, zavoljo tega, ker je v tem mestu Ljubljanska banka, ki je najmočnejša. Preden bi dali natančno analizo, je treba videti, kako je Ljubljanska banka plasirala svoja sredstva. Ne plasira jih samo v Ljubljani, marveč po vsej Sloveniji. Ne bi soglašal s takšno pripombo, da je vse koncentrirano v Ljubljani. Naposled, nekatera največja podjetja iz Maribora imajo žiro račune pri Ljubljanski banki."
11. februar 1971
Fičko na pet človeških moči
Prizor je bil vsakdanji. Na bencinsko postajo na Koresovi ulici se je pripeljal čisto nov fičko s preizkusno tablico, toda ne z močmi svojega motorja, ampak z močmi petih krepkih vojakov, ki so ga pritiščali do črpalke. Lastnik je povedal, da se je avto ustavil že kakih sto metrov po tem, ko ga je pripeljal iz skladišča Ferromota na Engelsovi ulici, ker ni bilo v tanku niti kaplje bencina več.
Ker smo lahko še dva ali trikrat opazili podoben primer (le potisne človeške moči so bile vsakokrat druge), smo se pozanimali pri Ferromotu, kako je s to rečjo. Želeli smo s tem hkrati opozoriti podjetje, ki mu prav gotovo ni vseeno za tako "reklamo".
Pomočnik generalnega direktorja Ferromota Ferdo Hribernik nam je povedal, da pri prevzemu novih vozil, ki jih pripeljejo po železnici, nalijejo v tanke okoli tri litre bencina. To bi moralo zadostovati, da avto pripeljejo do skladišča in da ga potlej kupec zapelje do najbližje črpalke. Ta v tem primeru ni daleč od skladišča. Toda dopustil je možnost, da se pripetijo tudi take nevšečnosti, posebno v zadnjem času, ko je neverjetno narasla količina prodanih avtomobilov.
Dobili smo tudi zagotovilo, da bodo izrecno opozorili osebje, ki dela v skladišču, da mora paziti, koliko bencina je pri prevzemu novega avta v tanku. Kupcem torej ne bo treba prinašati bencina s seboj, in upajmo, tudi ne za "prevoz" angažirati naše armade.
Kristina Lovrenčič
11. februar 1971
Jugoslovani talci za Hrkača
Danes do devetih velja ultimat ustaških teroristov, ki sta včeraj vdrla v naš konzulat v Göteborgu in od takrat strahujeta s pištolami pet Jugoslovanov. Zabarikadirana v konzulatu grozita, da bosta ubila vseh pet, če jugoslovanske oblasti ne izpustijo na smrt obsojenega Milijenka Hrkača, mu izplačajo 100.000 dolarjev in mu omogočijo neoviran odhod v Španijo z letalom.
V času, ko sta ustaša vdrla v konzulat, so bili v njem hišnik, njegova žena, žena enega od uslužbencev konzulata, in dva jugoslovanska delavca. Vsi so sedaj talci. Jugoslovanski konzulat je obkrožen z močnimi policijskimi enotami. Tu so tudi gasilski avtomobili, novinarji, televizijski reporterji in množica radovednežev. Postaja vedno bolj očitno, da je bilo to nasilno dejanje organizirano načrtovano in predvsem zamišljeno zavoljo propagandnega učinka. /.../
12. februar 1971
Pisma bralcev: kmet v vrtiljaku seksa
Oglašam se kot ogorčena, v dno duše užaljena slovenska kmetica. Mudila sem se v Mariboru in izvedela, da v kinu Udarnik vrtijo slovenski film Rdeče klasje, ki je bil prirejen po Potrčevem romanu Na kmetih.
Skoraj ne morem verjeti, da bi naš človek, ki pozna mentaliteto našega kmeta, mogel le-tega prikazati v tako umazani luči. Saj bi bilo koristno, da bi se ljudje seznanili, kakšni so bili načini, s katerimi so leta 1949 spravljali ljudi v zadruge. Kako so nas siromašile obvezne oddaje, kako so nam pobrali skoraj vse. Ne boste verjeli, če vam povem, da sem vsako nedeljo dala kuhat za vsakega člana družine dva krompirja, med tednom si ga nismo upali jesti. Štirikrat smo morali zadostiti obvezni oddaji in končno so nam pustili 60 kilogramov po osebi za hrano, za seme pa nič. Pa ni moj namen obujati te žalostne spomine. Sprašujem se samo, kako bi bilo mogoče, da bi se v takih okoliščinah mogle ženske pečati s samo pohotnostjo. Pravilo je, da človek sodi svojega bližnjega tako, kakršen je sam.
Danes se vse vrti okoli seksa, pa so seveda vključili v ta vrtiljak še kmeta. Kajti seks, to je dobra vaba in zagotavlja finančni uspeh. Toda kje je predpisana cenzura, ali je Reče klasje šlo mimo nje? Brez škode bi lahko najdelikatnejše točke izrezali.
Rekli boste, da sem starokopitna, ko se razburjam zaradi seksa. Kje je pa kulturna raven v filmu prikazanega kmečkega življa? Take nesnage pa tudi nismo, da ko pomagamo pri telitvi, da si niti rok ne bi umili in bi že hiteli k jedi. In potem, kakšen nered je bil na dvoriščih teh kmečkih gospodarstev! Če potuješ na primer po Prlekiji, se lahko čudiš, kako je pri večini vse spravljeno na svojem mestu, lepo pometeno in običajno vsako pomlad pobeljeno. Če pa so že filmali najslabše, kar so našli, ali ne bi mogli sočasno prikazati tudi tega, kar v resnici razveseljuje čut poštenega in rednega slovenskega kmeta kot tudi izobraženca?
Erna Meško, Lahonci
