7. marec 1972
Ob prazniku
Jutri praznujete, ker je 8. marec vaš dan. V podjetju vam bodo izročili šopek rož, morda še priložnostno darilce, ali pa bodo denar, namenjen za počastitev, poslali centru za zgodnje odkrivanje raka na dojki, kar bi bilo morda celo najlepše in najkoristnejše darilo našim ženam.
Povsod kajpak ne bodo sledili temu humanemu nasvetu, temveč bodo proslavljali po starem: ob kranjski klobasi in buteljki vina. Najbrž se bo "podala v rožice" marsikatera slavljenka, čeprav to ne bo v čast ne prazniku in ne ženam, ki bodo spravile vase kak maligan preveč. Seveda, najbolj bodo dan žena praznovali moški, kakor se to dogaja že leta. Popoldne - ponekod pa že tudi dopoldne - bodo mnogi na račun praznika že pošteno okajeni, toda saj njim tega nikoli nihče ne zameri, ker so pač moški, in oni lahko...
Pa saj sem vam hotel pravzaprav povedati nekaj drugega. Želel sem reči, da se mi zdi en sam dan praznovanja v letu, namenjen našim ženam, mnogo premalo. Tistim ženam namreč, ki že zvečer skuhajo kosilo za drugi dan, vstanejo naslednjega dne ob peti uri, pripravijo zajtrk, tečejo v službo in iz nje, hite v trgovino, doma pogrejejo kosilo, šivajo in perejo, pripravijo večerjo in zvečer znova kuhajo kosilo za naslednji dan. Tistim ženam, ki delajo ob strojih v treh izmenah in ob tem skrbe za družino, morda celo za kopico otrok. Ne, en sam praznik v letu je v resnici premalo.
Jutri vam bodo torej čestitali na delovnih mestih in tudi doma vas bo gotovo čakalo presenečenje: morda bo mož pomil posodo, hčerko opravila nakupe, sin pa bo kaj postoril na vrtu. Ker bo torej toliko tistih, ki vam bodo čestitali h prazniku, se mednje ne bom silil še jaz. Raje bom storil nekaj drugega: zaželel vam bom, drage bralke, da bi vam bilo življenje tudi v preostalih 364 dneh prijetnejše, znosnejše in lagodnejše, kot je bilo doslej. In če se bo samo delček moje želje uresničil, bo tega izredno vesel vaš
Dežurni reporter
9. marec 1972
Knjižnica dobila preslikovalni stroj
Pred dnevi so pričeli v mariborski visokošolski in študijski knjižnici kopirati z novim uvoženim preslikovalnim strojem, imenovanim RANK XEROX 720. S tem strojem, ki je doslej največji tovrstni stroj v Mariboru, je mogoče v najkrajšem času dobiti suhe kopije z različnih predlog; stroj kopira besedila iz knjig, skripta, skice in podobno.
Preslikovalnica je namenjena predvsem članom knjižnice ter študentom in profesorjem visokošolskih zavodov, pa tudi članom drugih knjižnic. Stroj so nabavili s sredstvi mariborskih visokošolskih zavodov, veljal je okoli 16 milijonov starih dinarjev.
B. P.
9. marec 1972
Revije za ženske ali poneumljanje
Kulturna in estetska vzgoja in sploh vzgoja mladih rodov danes bremeni predvsem žensko in to ne le doma, marveč tudi v šoli. Seveda to ni prav in so izjeme, toda v glavnem se ženska enakovrednost uveljavlja precej počasi. Precej krivde pri tem imata vzgoja in tisk.
Naši kioski prodajajo razne tuje ženske revije, med njimi so tudi najbolj neumne. Tudi revije, ki izhajajo v Jugoslaviji, so v veliki meri prepisane iz tujih revij in časnikov. Vse preveč strani teh revij je posvečenih modi in temu, kako osvojiti moškega, mu ugajati, mu služiti in ga obdržati. Nekaj strani ostane za kuhinjske recepte in ganljive zgodbice o velikih in majhnih ljubeznih slavnih ljudi, za kramljanje z zvezdniki, a to je v glavnem vse. Leposlovni prispevki prav tako niso na posebno visoki ravni. Ko izdihne ena, za naše razmere neprilagodljiva revija (Elle), se rodi nova. Ne z namenom, da bi izobraževala in spodbujala k večji razgledanosti delavke in kmetice (le-te so še vedno v večini), marveč da bi stregla modnim in drugim muham premožne ženske manjšine in s tem čim več zaslužila. Kajti zaslužek je nad vsem drugim, nad moralo, človečnostjo in pametjo. Celo v sicer dokaj solidni Naši ženi je v zadnjem času premalo izvirnega, premalo spodbujanja k izobraževanju in uveljavljanju ženske v delavskem in družbenem upravljanju. Manj je tudi zdravstvenega prosvetljevanja, čeprav zdravstveni delavci vedo, da je še zelo potrebno.
Najuspešnejši boj proti poneumljanju ženske vzgojiteljice bi bilo izdajanje kakovostnih revij in tednikov po nizkih cenah. Toda za to bi moral biti na voljo denar.
-er
11. marec 1972
Pogreb
Franc Ropič, ki je začasno na delu v Zvezni republiki Nemčiji, nam je pisal o naslednjem dogodku. Konec januarja mu je v Slivnici umrl tast. Obvestili so sorodnike, med njimi tudi hčerko in njenega moža, ki živita začasno v Heimerdingenu, in samo po sebi se razume, da sta se takoj odpravila domov na pogreb.
Doma so tačas za pogreb vse pripravili, pač tisto, kar svojci lahko pripravijo. V sredo, 2. februarja, je bil pogreb pokojnika. Toda ko je pogrebni sprevod prispel na pokopališče, so prisotni na svojo zaprepadenje ugotovili, da je jama, v katero naj bi pokojnega položili, samo do polovice izkopana. Svojci tega kajpak niso mogli razumeti, saj je bil pogreb pravi čas naročen in plačan, že pred dnevi pa je bila določena tudi ura pogreba.
Ko so pogrebci končno našli osebo, odgovorno za izkop jame, je le-ta izjavila, da je "napovedala štrajk". Pogrebcem ni preostalo drugega, kakor da jih je nekaj zavihalo rokave, prijelo za krampe in lopate in izkopalo jamo do konca. Ostali pogrebci so čakali, da je bilo delo opravljeno, potem pa so pokojnika končno položili k večnemu počitku.
Lahko si mislimo, kako je dogodek deloval na svojce. Zet se v pismu Večeru povsem upravičeno sprašuje, proti komu je bil grobarjev "štrajk" pravzaprav naperjen: proti pokojniku, ki je ležal v krsti, ali proti organu, ki pokopališče v Slivnici upravlja? Ker je bil "štrajk" gotovo namenjen zadnjemu, bi grobar vsekakor lahko izbral primernejšo obliko za svoj protest, ne pa postopek, s katerim je prizadel ne le svojce, temveč vse pogrebce.
Dežurni reporter
13. marec 1972
Galerijska tiskovna konferenca
Mariborska umetnostna galerija, ki nas je letos presenetila z neverjetno delovno vnemo po prirejanju odličnih razstav, je tej ekspanziji ob rob postavila še novost: ravnateljica Maja Vetrihova je vpeljala prirejanje tiskovnih konferenc pred vsako razstavo. Pretekli petek je bila prva pred razstavo Grupe 69, ki je pri udeležencih doživela prijazen odmev. Tiskovne konference pred razstavami so v svetu običaj, zato se mariborska umetnostna galerija tudi po njihovem prirejanju uvršča med razgibane in sodobne galerijske ustanove.
13. marec 1972
Jaunik zapravil priložnost
V včerajšnjem slalomu za državno prvenstvo v Kranjski gori je Mariborčan Dušan Jaunik zapravil izredno priložnost, da osvoji naslov najboljšega v državi. Prvi tek je pokopal rekordno število favoritov: slalom se je končal z mrtvim tekom Gašperšiča in Jaunika, ki sta progo prevozila v 47,7 sekunde. Med favoriti, ki so morali predčasno končati tekmovanje, so bili tudi Kaučič, Jakopič, Rant, Pesjak, Bedrač, Pirnat in drugi.
V drugem teku je šel prvi na progo Jaunik in je tričetrt zelo hitro prevozil, nato pa naredil hudo napako, saj je izpustil vratca in se moral vrniti ter je pri tem izgubil dragocene sekunde. Državni prvak v letošnjem letu je v soboto postal Blaž Jakopič.
Pri dekletih je po hudi poškodbi v pretekli sezoni znova zablestela Draga Žuraj.
Državna prvakinja v slalomu in veleslalomu
Po sobotni zmagi v veleslalomu je tudi včeraj Draga Žuraj vozila izredno zanesljivo, klubsko kolegico Cizejevo pa je prehitela kar za več kot štiri sekunde. Za Drago sta bili prvi mesti v Kranjski gori prva naslova državne prvakinje pri članicah. Na splošno je treba reči, da je predvsem pri dekletih položaj precej kritičen, saj so bile že ne oko vidne ogromne razlike med njimi, časovni zaostanek desete za zmagovalko pa je znašal kar 35 sekund.
Večer, 13. marec 1972
