16. februar 1972
Statistika in WC
Lanskoletni popis prebivalstva ni pozabil tudi na intimne zadeve in probleme Jugoslovanov. Pri splošnem popisu stanovanj je bilo med drugim tudi ugotovljeno, kakšni so "skriti kotički" Jugoslovanov. Od 5, 212. 637 popisanih gospodinjstev jih ima 1, 456. 633 WC, 154. 664 jih ima stranišča brez izpiranja, a v stanovanju, pretežni del Jugoslovanov, v 3, 203. 426 gospodinjstvih, pa se zateka kar v tisto znano hišico na dvorišču.
Pudgarja spet doma
V svoj domači kraj Črno na Koroškem sta se včeraj popoldne vrnila z olimpijade Drago in Danilo Pudgar, z njima pa še zvezni trener naših smučarskih skakalcev Zdenek Remza in njegov namestnik Oto Giacomeli. Pred hotelom Planika se je zbralo okrog 800 krajanov. Čestitke sta izrekla predsednik KS Ivan Rožanc in predsednik smučarskega kluba Črna Milan Čurin. Navdušeno so pozdravili tudi očeta Ivana in mamo Emo Pudgar, ki sta šla po sinova v Ljubljano, Danilo pa se je v imenu družine zahvalil za topel sprejem.
(Večer, 16. februar 1972)
17. februar 1972
Koristni obiski
Ko so odborniki organizacije Rdečega križa v Framu obiskali starejše ljudi, ki zaradi bolezni ali oslabelosti ne morejo iz hiše, se je pokazalo, da je bil ta obisk nadvse potreben in koristen. Ob tej priložnosti so našli staro ženico, skoraj 90 let ima, ki je popolnoma slepa. Zanjo skrbi soseda, in ji opravi najnujnejša opravila, večkrat pa jo obišče tudi hčerka.
Zdaj bo lahko tudi Rdeči križ pomagal, ko bo potrebno. V naselju Kopivnik so sredi gozda našli v skromni bajtici staro, popolnoma nepokretno ženico. Niti govoriti ni mogla, tako je bila oslabela. Odbornika Rdečega križa sta takoj zakurila štedilnik in ji ogrela sobico, ki je tudi kuhinja. Eden od odbornikov je takoj naslednji dan poslal toplo odejo. Rdeči križ v Framu ima v načrtu, da bo obiskal vse revne člane Rdečega križa in jim nudil skromno pomoč.
18. februar 1972
Ker ni vreč, ni gnojila
Industrija plastičnih mas trdi, da se je zaradi uvoznih omejitev znašla v težavah. Pravi, da ne bo mogla izdelati potrebnih vreč za umetna gnojila, kar bo kmalu čutilo kmetijstvo. Bliža se namreč začetek spomladanske setve, ko so umetna gnojila neobhodno potrebna. Tovarne umetnih gnojil pa se ne bodo mogle zanašati na lastne papirne vreče, kajti proizvodnjo teh vreč so že pred nekaj leti opustili.
Industrija plastičnih mas računa, da za letos potrebuje 80 tisoč ton uvoženih surovin. Toda vprašanje je, ali bodo vreče za umetno gnojilo pravočasno narejene tudi v primeru, če bo ta uvoz odobren. Zdaj se namreč bližamo že h koncu februarja. O vrečah bi se bilo treba pogajati že prej, oziroma poiskati pravočasno kako drugo možnost, da umetno gnojilo pride pravočasno na njive.
18. februar 1972
Tradicionalno, humanistično
Dijaki s I. gimnazije v Mariboru so pred dnevi priredili pozornosti vredno proslavo slovenskega kulturnega praznika - Prešeren 1972. Mladi ustvarjalci so pripravili bogat in raznolik, kultiviran in zresnjen program. Zanimivo je, da so se povsem zanesli na svoje moči, saj je bil ves program od režije, uvodnega govora, preko Krsta in glasbenih točk njihov, brez mentorskega paternalizma in brez pomoči zunanjih sodelavcev. Ob dijaški proslavi, ki je bila nadvse seriozna, "visoka", presenetljivo čista v svojem tradicionalnem-humanističnem dojemanju pesnikovega izročila, se nam zastavlja zanimiva dilema. Mladi so se namreč povsem jasno odločili za znanega Prešerna, za zgodovinsko, ideološko in estetsko neovrgljivo vrednoto, ki jo je mogoče zlasti glorificirati, potem pa še izpopolnjevati v mejah svojih možnosti in ustvarjalnega dosega. Treba je priznati, da jim je to uspelo. Iz tega pa izhaja tudi dejstvo, da se je začel med mladimi dogajat nenavaden proces, ko so se ob vsem današnjem razsulu vrednot začeli z mislijo in čustvom znova vračati k svojim koreninam, k neusahljivemu bogastvu pesnikovega že preverjenega in potrjenega sporočila. Kakor dvomimo, da je to možna in verjetna pot k pravemu in boljšemu razumevanju Prešerna in s tem slovenske kulture nasploh, tako je vendarle mogoče reči, da se je s takšnim načinom vračamo k nekemu bolj naravnemu razvoju. Nenormalne so bile namreč situacije, ko so se mnogi mladi, komaj oblikujoči se razumniki, že začeli obračati proti slovenskim in občečloveškim kulturnim vrednotam, ne da bi jih poprej premislili, doživeli in občutili "na svoji koži". Presegati ali vsaj ustvarjalno inovirati je namreč mogoče le nekaj, kar poznamo, razumemo in občutimo. In znotraj tega koncepta, ki se mu pravi spoznavanje in potrjevanje že znanega Prešerna, je program uspel. Uvodni, polemični, v resnico, pravičnost in "pravega" Prešerna verujoči govor, je imel dijak Adrian Grizold, malce nejasno izgovarjan Krst so recitirali Nevena Vrbnjak, Marika Rok, Ivo Usar in Davor Šoštarič, v glasbenih točkah pa so nastopili Marjana Štebih, Vlado Repše, Miha Osterman, Amanda Breže, Zdravko Ledinek, Brina Zupančič, prof. Stupanova, Marička Kovač, Mojca Modic, prozo pa sta brala Nevena Vrbnjak in Davor Šoštarič.
Drago Jančar
18. februar 1972
Oživljena Marilyn
Moda nam vedno znova pripravi kakšno presenečenje, tokratna, ki se spogleduje s pomladjo, pa se je odločila za presenečenje, z geslom MM, to pomeni slog Marilyn Monroe.
Moderna je torej na vso moč nekdanja slovita svetlolaska: njeni platinasto obarvani lasje, žareče rdeča usta pa lahke frfotajoče obleke. Nikar pa ne mislite, da je ta slog ustoličil Hollywood; sploh ne, rodil se je sredi Pariza, ustvaril pa ga je kreator Yves Saint Laurent.
Torej naj bodo žene letošnjo pomlad predvsem - žene; naj nosijo čim več svile na sebi, lahka svetlikajoča se blaga, iz njih ukrojene obleke s poudarjenim in vrtoglavim ovratnim izrezom, drapirane na prsih, ramenih in v pasu. Dolžina takšnih oblek je midi (do polovice kolen), linija je spuščena in prosto ob telesu.
Pariz je šel tako daleč, da je v teh dneh odprl kar na hitro nekaj specializiranih butikov, v katerih je že moč kupiti svilene nogavice, obleke, bluze, hlače in šminko v slogu pokojne Marilyn. Naši kreatorji, ali bolje rečeno tovarne, še molčijo. Upajmo, da ne bodo premolčali celotno obdobje tega modnega sloga.
Nina
18. februar 1972
Kdo: človek ali koloradski hrošč?
Zakaj je zvezni sekretariat za kmetijstvo 20. decembra lani objavil informacijo, da se s 1. januarjem letos v kmetijstvu, gozdarstvu in vodnem gospodarstvu ter veterinarstvu prepove uporaba nekaterih kemičnih zaščitnih sredstev, med drugim tudi kelevana (zlatica despirol), če pa je 14. januarja letos izdal odločbo, ki podaljšuje izdelovanje tega nevarnega sredstva, ki se uporablja za zatiranje koloradskega hrošča?
Tako se sprašuje Lado Jerše, dipl.inž. iz Murske Sobote, pri katerem išče kemična industrija Radonja iz Siska krivca za napačno informiranje javnosti. Zakaj?
"Ne morem si predstavljati, da je lahko zvezni sekretariat za kmetijstvo izdal v tako kratkem času dve nasprotujoči si odločbi," pravi Lado Jerše in nadaljuje: "Najprej prepoveduje vsako uporabo zelo škodljivih preparatov, med katere spada tudi kelevan, ki se pod imenom zlatica despirol prodaja za zatiranje koloradskega hrošča, 14. januarja pa izda dve odločbi, po katerih lahko kemična industrija izdeluje ta preparat do konca letošnjega leta, prodaja pa ga lahko do leta 1974. Zaradi tega sem objavil ta članek v Delu, kemična industrija Radonja pa v odgovoru na moj članek išče krivca za dezinformacijo javnosti pri meni.
Kakorkoli že, resnica je, da je zlatica despirol nevarna za zdravje ljudi in domačih živali. Zato menim, naj o uporabi tega sredstva spregovorijo še zdravniki in veterinarji. Ali bomo v nedogled zastrupljali ljudi in živali v korist kemične industrije?" se sprašuje Vlado Jerše.
Nekoč smo se norčevali, ko smo kot otroci, nekateri že odrasli in v letih, organizirali akcije za nabiranje koloradskega hrošča. Če je kdo takrat našel tega največjega škodljivca krompirja, je bil tako ponosen, da ga je v mali stekleničici hranil kot suvenir. Ta "suvenir" pa je postal v zadnjem desetletju tako nevaren, da ne napada samo krompirja, ampak zaradi močnih kemičnih sredstev, s katerimi ga zatiramo, tudi zdravje človeka.
Zato bomo o posledicah uporabe zlatice despirola objavili tudi mnenje zdravnika.
P.P.
