6. december 1971
Razočaranja smučarske nedelje
Dopoldansko sonce in zadostni sneg sta včeraj zvabila proti Pohorju kar lepo število smučarjev. Vendar je mnoge čakalo razočaranje. Nekaj pred 10. uro se je namreč vzpenjača ustavila in skoraj poldrugo uro ni več tekla. Ljudje v gondolah so sedeli in sedeli, smučarji v spodnji postaji pa so bodisi odhajali iz vrste domov, drugi pa nestrpno spraševali, kaj neki se dogaja; nikomur od pohorske vzpenjače se namreč ni zdelo vredno povedati čakajočim, ki so stali v kači celo do spodnjih vrat, koliko bodo še morali čakati, tako kot se tudi nihče ni spomnil opravičiti se tistim, ki so poldrugo uro viseli na žici.
Ob taki skrbi za stranke se prizadetim ni zdel močan jug, ki je sneg hudo zmehčal, zelo razočarajoč, niti ne dejstvo, da so plužili zgornji parkirni prostor šele v nedeljo popoldan, da so južno progo ob žičnici Stolp pustili prekinjeno z globokim jarkom, na katerega ne opozarja nobena tabla, pa so se zato začetniki, ki jim je ta proga namenjena, kotalili v jarek.
Otmar Klipšteter
6. december 1971
Omeragič v priporu
Iz Gradca so nam sinoči sporočili, da je trener NK Maribor Kemal Omeragič v priporu na deželnem sodišču. Obtožujejo ga, da na cesti med Šentiljem in Mureckom ni počakal na policijo, temveč je hotel zasebno urediti zadevo. Ker je poskušal "pobeg", so ga iz hotela v Murecku odpeljali v Gradec, kjer se bo zadeva razčistila.
Ni znano, v kakšnih okoliščinah je prišlo do nesreče in kdo je krivec. To bi morala razčistiti preiskava, ki naj bi jo izvedli v Gradcu danes in jutri. Zadeva je, razumljivo, vzbudila precejšnje zanimanje tudi med graškimi ljubitelji nogometa in seveda tiskom, ker se le redko pripeti, da kakšen trener zavoljo takšne nevšečnosti ne more voditi igre svojega moštva. Še posebej, če je tekma tako pomembna.
Tako so vijoličasti bili včeraj prvič, odkar ji vodi Kemal Omeragič, brez trenerja. Uradno je bilo sicer sporočeno, da je zbolel, v resnici pa je bila zadeva drugačna. V megleni sobotni noči je Omeragič v Avstriji po nesreči zadel v neko kolesarko, ki ji je sicer plačal škodo, vendar je Avstrijka zadevo prijavila policiji. Ta ga ni navzlic vsem prošnjam pustila v Šentilju čez mejo. Lahko si predstavljamo, kako je "Kiki" trpel ob radijskem prenosu, ko njegovi varovanci niso mogli poraziti Veleža!
7. december 1971
Italijanski kredit Jugoslaviji
V Rimu so včeraj podpisali sporazum, po katerem nam bo Italija dala 75 milijonov dolarjev posojila za potrebe našega gospodarstva. Posojilo bo Jugoslavija izrabila v treh obrokih po 25 milijonov dolarjev.
Znano je, da skuša naša vlada zagotoviti denar za stabilizacijo gospodarstva tudi z ustvarjanjem deviznih rezerv. Obrnila se je na mednarodni monetarni sklad in razvite države. Italija je prva ugodno odgovorila s posojilom 75 milijonov dolarjev, ki smo ga dobili tudi z ugodnimi pogoji.
8. december 1971
Cigaretni dim mora iz sejnih prostorov
Nekadilci, ki se ukvarjajo s kakšno družbeno dejavnostjo, zavoljo katere prebijejo dosti časa na raznih sestankih na sejah, bodo gotovo pozdravili pobudo, ki je prišla iz SR Srbije. Tam je namreč 1400 medicinskih, javnih in kulturnih delavcev in okrog 40 ustanov podpisalo peticijo zvezni skupščini, naj zaščiti ljudi pred nekontroliranim in neurejenim širjenjem škodljivega cigaretnega dima.
Peticija je obrodila že prvi sad. Na sejah, ki bodo v bodoče v zgradbi zavoda SR Srbije za socialno zaščito, ne bo smel nihče kaditi. V Sloveniji že doslej v nekaterih sejnih prostorih ni bilo dovoljeno kaditi, na primer v obeh dvoranah republiške skupščine ali pa v sejni dvorani v mariborskem domu družbenih organizacij. Verjetno pa ta prepoved ni bila toliko izraz skrbi za obvarovanje zdravja ljudi, kot pa varstva pred požarom. Zato je pobuda za prepoved kajenja na sejah zelo aktualna tudi za Slovenijo. Vsak nekadilec, ki mora več ur presedeti v zaprtem prostoru z desetimi ali še več kadilci, bo tej pobudi potrdil.
Prepoved kajenja na sejah pa utegne imeti še eno koristno posledico. Morda bo marsikatera seja v takem primeru precej krajša, ker bodo kadilci nestrpni in bodo bolj racionalno izkoristili čast sedenja.
8. december 1971
Iščemo pesmi, kje so?
Matjaž Hanžek: Iščemo pesmi, kje so? - Založba Obzorja, Maribor, 1971, zbirka Znamenja, ureja Dušan Pirjevec, oprema Marko Pogačnik
V naslovu zastavljeno vprašanje, ki stoji na platnicah Hanžkove knjige, bi bilo pravzaprav treba ponoviti tudi tedaj, ko knjigo zapremo. Pesmi, kakor smo jih navajeni, tukaj resnično ni najti. Gre bolj ali manj za povsem sproščeno, neobvezujoče oblikovanje in razporejanje besednega materiala. Pri Hanžkovi proizvodnji je opaziti veliko discipline in strogo organizacijo besedila. V asketskih "verzih" se suvereno poigrava z besedo in počne z njo, kar se mu pač znotraj njegovega koncepta, znotraj strogo zastavljenega programa, zljubi. Primer: sabljač sablja/ sablja sabljač/ hodec hodi/ hodi hodec/ itd. ali: lahko mu odrežeš tistega spred/če se bo vanjo vtikal/ lahko se odreže tisti spred/če se vanjo vtika/se tisti spred odreže.
Drugi del knjige je napolnjen z grafičnimi poizkusi s črko in besedo, dovolj znanimi že iz časov dadaizma (ki se je uveljavil tudi pri nas, predvsem v Zagrebu in Beogradu, poznamo pa tudi Kosovelove tovrstne eksperimente v Integralih). Tako s tem delom knjižice ne vemo, kaj početi, nič takega ni v njem, da bi moglo pritegniti našo pozornost. Uvod pomeni sicer zelo vznemirljivo akcijsko-revolucionarno-politično branje, vendar ni jasno, kaj počne v okviru tako strogo reistično doslednega, organiziranega in premišljeno strnjenega "pesniškega" besedila. Nemara so za avtorja vsi fenomeni tega sveta povsem enakopravni in tako sodi v območje takšnega nazora tudi programirana politična akcija. Toda ravno v tem se skriva nedoslednost. Zadnji stavki revolucionarnega teksta (... ampak pomeni dati življenje za revolucijo... biti revolucionar ta naslednji hip, vsak trenutek) so namreč le prehudo čustveno obarvani in zavoljo tega zahtevajo tudi temu adekvatno pesniško izraznost. Možnosti je kajpak še več. Lahko bi rekli, da "revolucionarni" tekst v začetku vendarle sovpada s "pesnjenjem" v knjigi, ker zmaga anarhične revolucije, ki ukinja vse institucije, lahko pomeni tudi obračun z meščansko kulturo in meščanskim pesnjenjem, namesto katerega bi prišlo Hanžkovo zlaganje besed. Tak namen pa je kajpak premalo razviden.
Še besedila o opremi: rahlo dolgočasna že postaja ta skodelica.
Drago Jančar
***
Šilihov portret
V soboto so v Cankarjevi ulici v Mariboru odkrili spominsko ploščo Gustavu Šilihu, velikemu slovenskemu pedagogu. Oblikovalec Šilihovega portreta, ki je sestavni del plošče, je likovnik Gabrijel Kolbič. “Nekateri so menili, da sem zanesljiv portretist in da so moji portreti verodostojni. Poleg tega sem Šiliha poznal, tako da nisem bil odvisen samo od fotografij. Pred očmi sem imel živo podobo, fotografije so mi bile samo pripomoček,” nam je povedal umetnik.
(Večer, 6. december 1971)
