Ptujsko Kurentovanje, letos že šestdeseto, je zagotovo osrednji pomladni kulturno-etnografski festival nacionalnega pomena. Organizator, Zavod za turizem Ptuj s partnerji, enajstdnevno Kurentovanje z več kot sedemdesetimi dogodki predstavlja kot edinstveno in najbogatejše mednarodno pustovanje v Sloveniji. In čeprav na spletni strani festivalskega dogajanja preberemo, da je za prebivalce mesta in okolice maskiranje del identitete, vsakoletna osebna mantra, vez z mističnim in pobeg od zemeljskega sveta, je stvarnost vendarle nekolikanj drugačna.
V času druge svetovne vojne je bilo vsakršno maskiranje prepovedano
Manj je zadnje desetletje mask, vsaj na Ptujskem, ki bi pustni čas izkoristile za družbeno kritiko
Pokanje fašenka, ki je bil narodni praznik
Trideset let bo, kar so v deželi korantov prvikrat vabili na organizirani Fašenk v Markovcih in Zabovcih. To je bilo marca 1992, ko se je že zdelo, da bodo skupaj z ljudmi v mesto pobegnili tudi pustni običaji. Obrnilo se je drugače. Fašenk v Markovcih je živ že desetletja in nič manj tisti v Cirkulanah, Dornavi, Vidmu ter bolj ali manj tradicionalni karnevalski sprevodi na Ptujskem in Dravskem polju, po Halozah in Slovenskih goricah. Do leta 1939 je bilo pustne maske iz okolice Markovcev videti le v domači vasi, takrat pa sta jih folklorist France Marolt in režiser Franjo Žižek odpeljala na Festival narodnih običajev v Mariboru, kjer je bil korant prvikrat viden zunaj svojega avtohtonega okolja, pa tudi zunaj svojega zimskega časa, festival se je namreč odvijal avgusta. Koranta sta predstavila širši javnosti, kajti prej je zanj vedel le malokdo.
V času druge svetovne vojne je bilo vsakršno maskiranje prepovedano. S ptujskim Kurentovanjem pa je korant še drugič zapustil vas, vedo povedati najstarejši Markovčani, ki spomnijo, da se je fašenk že od nekdaj začel z bičevim pokom. V župnijski kroniki svetega Marka je zgodovinar in duhovnik Matej Slekovec leta 1895 zapisal: "Že štirinajst dni pred pustom si eden ali drugi fant v vesi priveže na palico kos vrvi, na katero splete nekatere niti svile. S tem bičem zamahuje v večernem mraku z veliko silo in pok, kateri nastane, se razlega daleč čez domačo ves. To je tako imenovano pokanje fašenka. Sicer se vidi semtertje že na pustni ponedeljek kaj o fašenku, a glavna slavnost se obhaja v torek, kateri se slavi kot naroden praznik."
Pustna dediščina se je skozi stoletja spreminjala, prav tako odnos ljudi do nje, a nekateri običaji z leti spet dobivajo veljavo. Kar so počeli dedje, zdaj na svoje očete prenašajo njihovi vnuki. Kako? Bila so leta, ko pokanja z biči in rožljanja z zvonci od svečnice do fašenka tudi na vasi skoraj ni bilo slišati. Kot da je generacija mladeničev pozabila na poslanstvo, ki jim ga nalaga fašensko obredje.
Unesco ne prepoveduje, pač pa varuje
Aleš Ivančič, predsednik Zveze društev kurentov: “Z vpisom obhodov kurentov na reprezentativni Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva se nastopanje skupin kurentov ni spremenilo. Se pa danes bolj upošteva čas pojavljanja, kurenti pa se zavedamo, da smo v mednarodnem prostoru pridobili pri prepoznavnosti - sploh tujina to zelo poudarja - pridobili smo pri mednarodnem ugledu. V zvezi nagovarjamo skupine kurentov k spoštovanju nošenja kurentove oprave, na odnos do dediščine v želji, da to obredje prenašajo na mlajše na kulturen, etičen in spoštljiv način.”
Pust ne mara zaprtih vrat
"Pokal je že moj ded, ki mi je ta bič naredil. Oče pa naju le gleda. On je raje med tistimi, ki fašenku na stežaj odprejo dvoriščna vrata, da se ta razbeži med ljudi," je v odgovor na vprašanje, zakaj hodi te dni z bičem v šolo, odgovoril štirinajstletnik z markovske osnovne šole. Zjutraj, ko s sošolci poskačejo s šolskega avtobusa, vzamejo v roke biče in po vasi se zasliši njihovo pokanje. Nihče jih ne sili v to, nihče ne preganja. In če se vaški fašenki lahko postavijo s svojo preprostostjo in vsaj navidezno spontanostjo, kot se bo današnji v Markovcih in Zabovcih razbežal na vse strani, domačini pa bodo, kot nekdaj, prišleke bogato pogostili, je v mestu drugače. Tam je pustno dogajanje vselej ujeto za ograjo, kar preprečuje pristen in močan stisk roke z željo, naj polje dobro obrodi in naj bo živina zdrava. Navsezadnje pa, kaj bi s takimi željami v mestu, ko jih še na vasi marsikje ni (več) treba. Tudi med ljudmi s Ptujskega, kjer je za pusta še živahno, je vse večkrat slišati tiste znamenite stavke: "Se še spomniš, kako je včasih bilo? Kako težko smo čakali na prvega koranta. Ni jih bilo kaj dosti, tisti pa, ki so bili, so izgledali, kot da bi iz pekla pobegnili."
Danes bi ljudje radi lep fašenk, bolj kot samo obredje mnoge zanima zunanja podoba pustnih maškar. Spominjam se, petdeset let nazaj, kako smo se otroci fašenka bali, bežali pred rusami, melikami, medvedi pa hudički in z velikim strahospoštovanjem segli v roke korantu. Kmečke ženske so vedele, kako pričakati orače, kaj dati v košaro pobiraču, se križale, ker je gonjač melike ali ruse vse pleve stresel na hišni prag in slamo nastlal po dvorišču, a tako je moralo biti, da se je leto dobro obrnilo.
Danes se povorke starih pustnih običajev skoraj povsod končajo s sodobnim pustnim utripom. Karnevalsko šemljenje je mladim bližje, manj pa je zadnje desetletje mask, vsaj na Ptujskem, ki bi pustni čas izkoristile za družbeno kritiko. Bila so leta, ko so se tovarniški delavci sprehodili v karnevalski povorki skozi mesto in so, napravljeni v maske, bičali družbeno dogajanje, ki jim ni bilo po volji. Še danes se ljudje za pusta radi oblečejo v znane osebnosti, politike in z masko opozorijo na dobro ali slabo v svojem okolju.
Kurent Liljane Klemenčič in Stojana Kerblerja
Liljana Klemenčič, ptujska knjižničarka in pravljičarka, je skupaj z mojstrom fotografije Stojanom Kerblerjem te dni predstavila monografijo Kurent, o svojem videnju kurenta: "Se je zgodilo, da sem kakšnemu prijatelju, ki sem ga zaznala kot dobro osebnost, rekla, ti si pa tak kot kurent. Se mi zdi, da je lahko to kompliment moškemu. Zagovarjam enakopravnost, a se mi vseeno zdi, da je prav, da so kurenti moškega spola. Kurent je v mojih očeh zelo dober človek in obenem toliko navaden, da se mu dogajajo dobre in slabe stvari. Silak je, zagotovo! In v življenju ga zna tudi polomiti, kdaj uporabi svojo silo tako, da na to potem ni ponosen, ampak to je človeško!" Izbor fotografij Stojana Kerblerja, ki so objavljene v monografiji, je izredno izpoveden, saj fotografij, ki jih je posnel pred desetletji, danes ni mogoče več narediti: "Kurentov od 2005. leta ne fotografiram več, saj jih ne doživljam več v tisti njihovi prvinskosti. Zdaj gre vse prevečkrat za promocijo, nastavljanje in postavljanje v kurentovem kožuhu. Mene je pritegnil kurent v nekdanjem obredju, na podeželju, med orači."
