Ali pri nas avtoritete na področju zdravstva, znanosti in politike sploh še obstajajo oziroma koliko jim ljudje zaupajo? Koliko je to povezano z zmanjševanjem zaupanja v družbene institucije (pri nas prevladuje ekstremno nezaupanje)?
Začel bi kot raziskovalec na področju sociologije, vede, ki je že prav na začetku konstituiranja postavila tezo, da za nastajajočo moderno (industrijsko) družbo (nekje v obdobju od 18. stoletja do začetka 20. stoletja) avtoriteta, ki je zasnovana na tradiciji, religioznem izročilu ali podedovanih in pripisanih statusih, ni več sprejemljiva. Kajti z renesanso, reformacijo in razsvetljenstvom je prišlo do "odčaranja sveta" (M. Weber). V ospredju je zdaj individualni dosežek, pomembna je delovna etika in individualna odgovornost za odločitve, racionalno delovanje in argumentiranje. Seveda je ta prelom s tradicionalno družbo potekal postopoma in nikakor ne enosmerno in tudi ne enoznačno.
Če strnemo: avtoriteta, ki se je utemeljevala na moči in prisili, je izgubljala pomen, pridobivala pa je avtoriteta na podlagi racionalnih argumentov in kompetence. To naj bi bila opredelitev meritokratske družbe. Tisti, ki več naredi iz sebe, ki se izobražuje in razvija talente, ne glede na socialno poreklo, je nagrajen, ima možnost napredovanja tudi v elitne pozicije. Spet tu ne gre za realno stanje, temveč za normativno-regulativno načelo, ki pa se konfrontira z drugačnimi pogledi in interesi, ki stremijo k temu, da se reproducirajo stare hierarhije ali da se pri izboru ljudi za strateško pomembna mesta upošteva kriterij lojalnosti in konformnosti.
Gremo v smer informacijskega kaosa
Kakšno je stanje v 21. stoletju pri nas in v primerljivih družbah? Kar ugotavljajo sociološke in politološke ankete, je to, da se stopnja zaupanja v določene institucije zmanjšuje, vendar ne v vseh okoljih oziroma državah. Vprašanje je, koliko to povečano nezaupanje vpliva na javno zaznavo poklicnih skupin in njihove verodostojnosti. Rečemo lahko, da sta tako avtoriteta kot zaupanje nekaj pogojnega, "na kredit". Vnaprejšnjega zaupanja ni, ga je treba pridobiti. To velja tudi, ko se posameznike ali poklicne oziroma ekspertne skupine prizna za avtoriteto in se sledi njihovim nasvetom in razlagam.
Tu pa se pojavlja nov dejavnik v obliki virtualne komunikacije, interneta in družbenih omrežij. Vanje se lahko vključuje vsak, ki ima interes, ni pa nujno, da ima znanje in kompetence. Nastaja postfaktična ali postresničnostna družba, v kateri ne gre le za to, da ima vsak pravico do svojega mnenja (kar je normalno v pluralni in demokratični družbi), ampak se pojavi tendenca, da ima vsak pravico do "svojih" podatkov in informacij oziroma te izbira glede na svoj trenutni interes ali emocionalno stanje. Gremo v smer informacijskega kaosa, vsak dan smo preplavljeni s cunamijem neusklajenih in tudi protislovnih informacij in razlag. Komu verjeti? Biti avtoriteta v taki situaciji je zelo težko. To se je pokazalo pri nas in drugod v obliki zagovornikov teorij zarote in zanikovalcev epidemije covida-19. To je imelo določen vpliv na nespoštovanje in relativiziranje ukrepov. Potem ko so se nasproti tem pogledom javno bolj angažirali zdravniki in znanstveniki, pa se je vpliv teh pogledov vendarle zmanjšal.
Ne smemo pa preveč posploševati. Živimo v družbi, v kateri se prepletajo različne tendence in trendi. Normativno gledano, imamo nekakšen meritokratski sistem, toda prisotne so tudi populistične tendence. O tem pišem v knjigi Med meritokracijo in populizmom, ki je izšla pred kratkim. Ljudje niso na splošno proti avtoritetam, se jim pa zdi ekspertna elita odtujena oziroma jo pojmujejo kot nekakšno kasto (zlasti je to razvidno v ZDA). Cela vrsta anket kaže, da določene družbene skupine iščejo rešitev v močnih voditeljih, se pravi v politikih z neko karizmatično avtoriteto. Drugi (v mnogih državah - tudi pri nas - je to večina) spet menijo, da bi bila najboljša rešitev v ekspertni vladi (torej v meritokratski avtoriteti), ki ne bi (nujno) upoštevala razmerij v parlamentu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
