Prav gotovo pa je omajana in preizpraševana bolj kot kadarkoli prej. Pri tem moramo razumeti, da nasprotje avtoritete ni svoboda, temveč avtoritarnost, ki ideale razuma zamenjuje s plemensko oziroma klanovsko pripadnostjo. Razlogov za to je več, hkrati pa so med seboj prepleteni.
Na prvo mesto lahko postavimo kompleksnost sodobnega sveta, ki je posamezniku vse teže razumljiv in obvladljiv. Tehnologija je postala tako zapletena, da večina ljudi pravzaprav ne razume, kako delujejo vsakdanji predmeti. Spomnimo se na tretji zakon pisatelja Arthurja C. Clarka, ki pravi, da je "vsaka dovolj napredna tehnologija neločljiva od magije". Clarke je imel sicer v mislih zunajzemeljsko tehnologijo, pa vendar se zdi, da je tudi človeštvo prišlo do točke, na kateri je tehnologija za mnoge ljudi postala čarobna. Svet torej razumemo vse manj, namesto da bi ga vse bolj, in enako je z znanostjo, na kateri temelji sodobna tehnologija. Znanstvena revolucija, ki je vzniknila v zahodni Evropi v pozni renesansi in odločilno vplivala na razsvetljenske ideje 17. in 18. stoletja, je postavila razumevanje človeka, narave in stvarstva na nove temelje. Utemeljila je stroga pravila znanstvene metode, ki temelji na opazovanju, postavljanju hipotez in njihovem potrjevanju (ali zavračanju) s pomočjo poskusov. Jezik znanosti se bistveno ločuje od vsakdanjega jezika in znanstvene trditve, razumljene skozi optiko vsakdanjega izražanja, lahko pogosto povzročijo nesporazume. Zato ni presenetljivo, da se širijo tako teorije zarote kot kvaziznanstvena prepričanja, ki z znanostjo nimajo niti najmanjše povezave (čeprav zvenijo nadvse učeno). Njihova privlačnost temelji natanko na občutku izgube nadzora in posledično neznosnem spoznanju, da je svet zmeden in nepredvidljiv; psihično je laže prenesti misel na to, da je svet rezultat zlovešče zarote pokvarjenih posameznikov, kot pa da v njem preprosto vlada kaos.
Nasprotje avtoritete ni svoboda, temveč avtoritarnost
Nato pridemo do družbenih omrežij, nekakšnega agarja v petrijevi posodi, polni zmedenih misli in relativizacije vsega, kar je veljalo za znanstveno dokazano. Orodje, ki smo ga v začetku imeli za pripomoček povezovanja med ljudmi, je pokazalo tudi svoje negativne plati. Njegovo bistvo namreč ni v omogočanju človeških stikov, temveč v vzbujanju posameznikove pozornosti, ki jo nato preprodajo oglaševalcem. Algoritmi, ki stojijo za oblikovanjem posameznikovega informacijskega toka, zato poskušajo maksimizirati natanko to: ob dražljajih naj bi uporabniki čim bolj našpičili ušesa. Posledično se v njem začnejo pojavljati vedno enake ali podobne informacije, ki vzbujajo lažen občutek, da vsi mislimo natanko tako kot posameznik, kateremu jih algoritem servira. Tako se znajdemo v filtriranem mehurčku, kot to imenuje internetni aktivist Eli Pariser; v njem je vse tako, kot hočemo in mislimo mi. Industrija všečkov ta proces še okrepi, saj se opira na kemično delovanje naših možganov. Prav zato je statistik in računalniški znanstvenik Edward Tufte nekoč dejal, da le dve industriji svoje stranke imenujeta uporabniki: prva je informacijsko-komunikacijska, druga pa je industrija prepovedanih drog. Vsak všeček, ki ga prinesejo naše objave na družbenih omrežjih, v možganih sprosti nevrotransmiter dopamin, ki ga povezujemo z občutki nagrade in užitka. Krog se tako sklene: zatekanje v robne teorije kvaziznanosti in zarot, ki ga pogojuje občutek neobvladljivosti sveta, je s pomočjo algoritmov družbenih omrežij hormonsko nagrajen. Skratka, motimo se in v tem vse bolj uživamo.
Kaj lahko storimo, da se izognemo prihodnosti, kakršno napoveduje Netflixov dokumentarec The Social Dilemma? Odgovor je preprost: vsak posameznik naj razvija sposobnost kritičnega mišljenja. Bodimo sposobni ločevati dejstva od mnenj. Preizkušajmo z dvomom, kot to počne znanost. A ne le z dvomom o tem, kar govorijo drugi, temveč tudi o tem, kar verjamemo sami. Znanost z metodo dvoma premika svet naprej, fanatiki in zeloti, ki verjamejo samo v svoj prav, pa ga vrtijo le nazaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
