Svetovna organizacija za predšolsko vzgojo (OMEP) je mednarodna, nevladna in neprofitna organizacija, ki se ukvarja z vsemi vidiki zgodnjega otroškega izobraževanja in varstva. Ustanovljena je bila leta 1948, trenutno pa je prisotna v več kot 70 državah po celem svetu in zastopana na srečanjih Unesca, Unicefa in drugih mednarodnih organizacij s podobnimi cilji. OMEP brani in spodbuja otrokove pravice do izobraževanja in varstva po vsem svetu in podpira dejavnosti, ki izboljšujejo dostopnost do kakovostnega izobraževanja in varstva.
Na 76. svetovni konferenci OMEP, ki je med 15. in 19. julijem letos potekala v Bangkoku, je Slovenijo zastopal Vrtec pri OŠ Kungota. Predstavili smo kompleksne aktivnosti, združene v projektu Sustainable Safari for Little Ones (Trajnostni safari za najmlajše). Prispevek je bil prikazan v sekciji Early Childhood Education for a Sustainable World (predšolska vzgoja in izobraževanje za trajnostni svet), ki jo na svetovni ravni vodi Švedinja Ingrid Pramling Samuelssson, v Evropi pa delo sekcije zelo učinkovito usmerja Adrijana Višnjić-Jevtić.
Opazovanje, preučevanje, ozaveščanje, razumevanje
Slovenski prispevek na tej konferenci je v ospredje postavil pomen vsakdanjih možnosti za preučevanje lokalnega okolja. Izpostavili smo priložnosti, ki jih naravno okolje ima za kompleksen razvoj naših malčkov, ki skozi igro in veliko gibanja na prostem na najbolj neposreden in naravni način pridobivajo nova znanja in spretnosti. Safari v afriškem jeziku svahili pomeni potovanje. Naši otroci na safariju ne bodo srečali levov, leopardov, slonov in žiraf, vendar to še ne pomeni, da okolica našega vrtca ne žubori od pisanega živalskega in rastlinskega sveta, ki je lep, zanimiv in poseben. Le videti ga je treba! Zato tudi za nas safari ni le sprehod v naravo, je mnogo več. Je opazovanje, preučevanje, ozaveščanje in razumevanje; je ključ do sklepanja, kako so različni dejavniki povezani med seboj, in ključ do razumevanja, zakaj je zmožnost sodelovanja vrednota, ki jo moramo negovati. Otroci so radovedna bitja. Radovednost je tista, ki jim pomaga preživeti in se učiti na osnovi izkušenj. Radovednost pomaga odpirati vrata kreativnosti. Kreativnost pa potrebuje vajo in veliko priložnosti, da se lahko razvija in pomaga radovednosti ustvarjati nove stvari ali pa stare povezati na drugačen način.
Od trenutka, ko se rodimo, smo reflektivna, interaktivna bitja, ki ustvarjajo pomen. Če pozorno opazujemo majhnega otroka, ki morda prvič drži žogo in jo želi vreči v želeno smer, lahko vidimo, da obstaja tok nazaj in naprej med tem, kar otrok zaznava z vidom, dotikom in zvokom, in tem, kar otrok misli, kar govori, in tem, kar govorijo ljudje okoli njega. Otrok se ne nauči ravnanja z žogo le na način, da mu to nekdo pokaže ali govori. Otrok vedno vključi odzivanje na zunanje dražljaje in jih uravnoteži z odzivi na lastne odzive. Uporabi vse svoje čute, razmišlja in preizkuša. Spontano uporablja predhodne izkušnje, vendar ne ostaja na tej ravni. Poskuša biti spretnejši, hitrejši, učinkovitejši; želi, da ga drugi vidijo, slišijo, razumejo, vključijo. Skozi ustvarjalni proces lahko otroci razvijajo koncentracijo, sposobnost reševanja problemov, načrtovanje in tudi vztrajnost. Skupinsko delo spodbuja občutek samospoštovanja in priznavanja vrednosti dela drugih otrok, kar je nujno za oblikovanje vrednot, ki podpirajo sobivanje.
Opazovanje učenja v tej zgodnji fazi nas uči, da slednje zagotovo ni enodimenzionalno in še manj le "potovanje" od ene točke do druge. Učenje je vedno kompleksno. Pri učenju vedno napredujemo in nazadujemo. Paradoks je, da so nazadovanja lahko dolgoročno napredki; nekateri napredki pa le slepe ulice. Odzivi otrok na raznolike učne situacije so zelo različni, vendar je to eden najbolj pomembnih trenutkov v procesu učenja. Tako zanje kot za učitelje ali vzgojitelje je nujno, da si vzamemo čas in tudi prostor za razmislek o odzivih otrok. To ne sme biti potrata časa, ampak osnova za nadaljnje načrtovanje.
Otroci so radovedna bitja. Radovednost jim pomaga preživeti in se učiti na osnovi izkušenj.
Filozofija igre
Kolegom iz tujine sva pokazali primere, kako naši otroci zmorejo razmišljati o okoljskih vprašanjih, oblikovati menja in razpravljati o odgovornosti, ki jo imamo ljudje; pokazali sva jim njihove ideje, kaj storiti, da bi probleme rešili, in opozorili na dejstvo, da odrasli prepogosto podcenjujejo zmožnosti majhnih otrok. Za otroško domišljijo ni nič nemogoče, zato se zdi otrokom logično, da lahko več poti vodi do končne rešitve. Z izdelki in načinom dela sva pokazali, da se otroci zelo hitro zavedajo, da je za realizacijo dobrih rešitev treba nekaj znati, biti spreten in da je pomoč odraslih ali vrstnikov zelo dobrodošla. Razumejo, da vse rešitve niso v korist okolju, v katerem živijo, in sprejmejo, da je pri iskanju najboljših rešitev treba upoštevati veliko dejavnikov.
Ko na trajnostni safari povabimo starše, se malčki prelevijo v učitelje. Spodbujajo starše, da opazijo slab centimeter veliko drevo in ne pohodijo ježkove hišice, ki smo jo naredili včeraj. Spodbujajo starše, da iz povsem nestrukturiranih materialov ustvarijo pripomoček za trenutno igro (npr. palica je lahko utež, lahko je čarobna palčka, pripomoček za hojo, meč, del ekrana gozdne televizije, opora za gozdno hiško …), in težijo k temu, da jih starši poslušajo, sprejemajo, sodelujejo. Čeprav trajnostni safari za najmlajše temelji na "filozofiji igre", ta igra vedno spodbuja natančno opazovanje, iskanje povezav med različnimi živimi in neživimi dejavniki okolja in gradnji pomena videnega, slišanega, občutenega na osnovi pridobljenih izkušenj. Različni pedagoški pristopi (različne igralne aktivnosti) obdržijo pozornost otrok, spodbujajo kreativnost in celostno učenje ter krepijo njihovo zmožnost za samostojno preučevanje. Strukturirani in nestrukturirani materiali se izmenjujejo, skrbno načrtovane in odprte aktivnosti si podajajo roko. Okoljsko odgovorna izvedba daje otrokom občutek zadovoljstva in dviguje samozavest. Če so aktivnosti dobro in premišljeno načrtovane, izpeljane in vrednotene, se prej ali slej preselijo tudi v domove naših otrok.
Ni bilo tekanja, kričanja
Ko sva kolegom iz praktično celega sveta predstavljali konkretne aktivnosti, ki jih izvajamo v našem vrtcu, so bili presenečeni, da se starši tako pozitivno odzovejo na pobude vrtca. Izkušnje azijskih kolegov kažejo, da je tam fokus staršev usmerjen predvsem v akademsko odličnost njihovih otrok, vrednote in socialno-čustvene veščine jih praktično ne zanimajo. Preprosto nimajo časa. Težko so sprejeli dejstvo, da naši otroci v svoji dnevni rutini zapuščajo vrtec in niso le "za ograjo". Nisem prepričana, če so nama verjeli, da naši otroci v vrtcu nimajo telefonov, da je naše priporočilo, da se uporabi ekranskih naprav izogibamo čim dlje, da tudi šolarji pri rednem pouku nimajo pri sebi telefonov. Kitajci, Tajci, Korejci … dopuščajo, da triletniki preživijo uro ali več dnevno z mobilnimi napravami.
Skupinsko delo spodbuja občutek samospoštovanja in priznavanja vrednosti dela drugih otrok, kar je nujno za oblikovanje vrednot, ki podpirajo sobivanje.
V kratkem bivanju v Bangkoku sva obiskali zasebni vrtec Taparak, ki dela po principih pedagogike Montessori. Navdušile so naju lepa notranja ureditev igralnih površin, raznolike aktivnosti, ki jih ponujajo otrokom, izjemna opremljenost in usposobljenost vzgojiteljev ter njihovo število; presenetila velika umirjenost otrok (ni bilo tekanja, kričanja in "gremo mi po svoje") ter zaskrbelo dejstvo, da so tudi ti otroci imeli jasno postavljen dnevni urnik. Njihov dan je razdeljen na minute za gibanje, minute za umetnost, za jezik, za matematiko in za naravo. Vsak je imel pri sebi dnevni kartonček, kjer so učitelji označili, kaj so otroci že opravili in kaj je morda še domača naloga. Da bi otroke peljali izza ograje vrtca, ni bilo nikakršne možnosti. Vendar sva na vsakem koraku čutili iskreno in ljubečo skrb za malčke, ki so predvsem na področju umetnosti dosegali izjemne rezultate.
Za dobrobit otrok
Seveda je svetovna konferenca omogočala tudi v pogled v prizadevanja svetovne politike na področju zgodnjega izobraževanja ter skrbi za najmlajše. Na konferenci je bila večkrat omenjena Taškentska deklaracija, kjer je več kot 2600 udeležencev iz 147 držav, vključno z ministri, razvojnimi partnerji, praktiki, znanstveniki, civilno družbo in zasebnimi organizacijami, ponovno izpostavilo pravico vsakega otroka do kakovostnega zgodnjega razvoja, varstva in izobraževanja. Izpostavljena je bila tudi deklaracija Združenih narodov iz junija 2024, ki zahteva isto. Vendar je dr. Mathias Urban z raziskovalnega inštituta za zgodnji razvoj otrok (Irska, Univerza v Dublinu) edini od udeležencev opozoril na 21.000 mrtvih otrok v Gazi in v svojem prispevku jasno pokazal, da se svetovna javnost spreneveda. Taškentska deklaracija je želja. Realnost kaže, da bi za njeno uresničitev morali zahtevati (trenutno) nemogoče.
Med številnimi govorci se naju je osebno dotaknila še dr. Betzabe Butron iz Brazilije, pediatrinja, ki je pozvala, da se zdravstveni in izobraževalni sektor čim bolj združita v svojih prizadevanjih za dobrobit otrok. Pozvala je vse navzoče, da je treba prepad med tem, kar govorimo, in tem, kar delamo, zmanjšati. Poudarila je prednosti manjših, lokalnih okolij, kjer se spremembe na boljše lahko zgodijo hitreje. Primeri dobrih praks kažejo, da je vse mogoče. Svoj poziv je zaključila z mislijo: "Če v tem trenutku ne delaš nič za boljši svet, naredi vsaj nekaj malega. Če delaš malo, poskusi narediti več. Če delaš veliko, poskusi delati boljše."
Srce vsake skupnosti
Otroci so odrasli jutrišnjega dne. So srce vsake skupnosti, zato se Vrtec Kungota in, prepričani sva, tudi številni drugi vrtci v Sloveniji strinjajo s trditvijo, da so vlaganja v visokokakovostno predšolsko vzgojo in izobraževanje ključ do uresničevanja ambicioznih ciljev domače politike in tudi politike v EU. To je eden najučinkovitejših načinov vključevanja in integracije marginaliziranih in prikrajšanih skupin. Varstvo in izobraževanje v tem zgodnjem obdobju ne moreta biti ločena. Vsak otrok ima pravico do izobraževanja in sodelovanja v družbi, vsak starš pa pravico do podpore in usklajevanja zaposlitve in družinskih odgovornosti.
V Sloveniji se predšolska vzgoja in izobraževanje lahko pohvalita z visoko stopnjo dobre organiziranosti in zagotavljanja kakovostnih storitev. Zahtevana formalna raven usposobljenosti osebja je eden od pokazateljev kakovosti storitev, vendar svet hitrih sprememb zahteva prilagajanja in usvajanje novih kompetenc, ki so veliko več kot le vsota znanja, spretnosti in stališč posameznega praktika. OMEP Slovenija lahko pomaga na način, da omogoča čim več sodelovanja med posamezniki, ekipami ali zavodi ter pomaga vzpostavljati vezi s širšim mednarodnim okoljem. Za naju je bila to neprecenljiva priložnost.
Kritično reflektirajoči praktiki potrebujejo delovna okolja, ki so odzivna na kritično refleksijo in ponujajo možnosti za spremembe. Tukaj so naši sogovorniki tako Zavod RS za šolstvo kot tudi ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, raziskovalne institucije s področja vzgoje in izobraževanja in seveda lokalna skupnost, ki v veliki večini še vedno edina skrbi za res dobre možnosti delovanja slovenskih vrtcev. Vendar tradicionalna hierarhija, kjer se znanje v glavnem proizvaja na univerzah in raziskovalnih inštitucijah ter preko izobraževalnih aktivnosti prenaša na šole in vrtce ter dalje na posameznike (praksa), morda ni več optimalno delujoč sistem. Sistem, ki gradi kakovost izobraževanja na kompetencah izobraževalcev, mora izhajati iz otrok, potreb staršev in izkušenj ter praktičnih spoznanj praktikov. Kritično razumevanje ob aktivnem sodelovanju vseh drugih akterjev (raziskovalci, politični odločevalci in lokalne skupnosti) lahko ponudi nov kompetenčni sistem, ki ima resnično možnost za prenovo javnega predšolskega izobraževanja. Če uporabiva zaključne besede dr. Butronove, v Sloveniji veliko in dobro delamo na področju predšolske vzgoje in izobraževanja, vendar pogled v svet pokaže, da imamo še veliko možnosti za izboljšave. Izboljšave, ki so usmerjene v čim bolj celosten pristop, ki zagotavlja optimalno okolje za razvoj otrokovega fizičnega, kognitivnega, socialnega in čustvenega potenciala.
