Samooskrbna srebrna vas: En korak je samooskrba s hrano, drugi je medsebojna pomoč

Če bi jo iz Novega Kota mahnil povprek proti zahodu, prek tistega hrvaškega pasu skozi naselje Prezid, bi z avtom v nekaj minutah prispel na Babno Polje, v slovensko Sibirijo. Naokrog po slovenskem ozemlju je pot nekajkrat daljša. "Naši kraji tukaj so bili vedno zelo navezani na Prezid in Čabar," pove predsednik vaške skupnosti Novi in Stari Kot Franci Vesel. "Tam so bila nekoč podjetja, restavracije, hotel, gimnazija, velike trgovine. Zdaj ni skoraj ničesar več, morda dve gostilni, trgovina. In stari ljudje. Tako kot tukaj." Obmejne kraje in prebivalce politične meje nikoli niso prav zares ločevale. "Nekoč smo imeli pošto Prezid, veterinarsko postajo Čabar, tudi najbližja lekarna je bila v Čabru, pa mlin, po vojni sta bila celo dva. Kot otroci smo peš hodili tja po moko, kakih 40 minut daleč," pravi Irena Klepac, živa enciklopedija preteklih dogodkov, ki v Novem Kotu živi od leta 1946, ko še ni bila stara niti eno leto. Rodila se je v Franciji, kamor so starši že pred vojno odšli za boljšim življenjem. Takoj po drugi svetovni vojni jih je premamila jugoslovanska propaganda o obnovi porušenih in požganih vasi in preselili so se nazaj v domače kraje.

Hiše daleč vsaka sebi

Čisto vsaka hiša, vsaka domačija ima svoje domače ime. Frenckavi, Bandavi, Pužetavi, Petrkavi, Mandravi ... Hiše so daleč vsaka sebi, vmes pa pokošeni travniki, gozdovi. Ob vsaki hiši je vrtiček z zelenjavo, njiva. Najbližji sosedje so oddaljeni več sto metrov, nekateri tudi kilometer, dva. "Tukaj v Novem Kotu je podobno kot na Koroškem. Okrog hiše je velik grunt, nato spet druga hiša in tako naprej," doda Franc Ješelnik, vsestranski kulturnik, med drugim zborovodja pevskega zbora obeh vasi. Srne, lisice, medvedi so stalni obiskovalci Novega Kota. Gospa Jelka Vesel nam pove o lisički, ki je začela k njim prihajati pred dvema letoma, pred nekaj dnevi pa je s seboj pripeljala tudi dva mladička. Prestrašena sta še, mama pa je bolj pogumna, trikrat, štirikrat na dan ji nastavijo posodico s hrano, kot bi bila domača mačka.

Po legendi naj bi Neu Winkel (Novi Kot) ali po domače Binkel nekoč naselili oglarji s Koroškega, Stari Kot pa ljudje z idrijskega konca, saj je bila nekoč tam peč. Predvidevali so, da bo v tistem koncu dosti železove rude, čeprav se je potem izkazalo, da rude ne bo. Kljub temu je tam nastala strnjena vasica, v Novem Kotu pa razpotegnjena, ker so grunti in vmes gmajna, pove Irena Klepac. Po pripovedovanju ljudi, ki so tam živeli, naj bi bila Stari Kot in Novi Kot še pred drugo svetovno vojno eni najlepših vasic daleč naokoli. Vse je bilo obdelano, pokošeno, urejeno. Vasici sta veljali za zelo napredni. "Tukaj sta bili dve šoli, Novi Kot je imel svojo in Stari Kot svojo," pravi Klepačeva. "Bilo je 42 hiš, družine so imele po šest, osem otrok. Imeli so gasilski dom, sokolsko društvo, gostilno, trgovino ... "

"Pred vojno je bilo tukaj res lepo, toda samo življenje je bilo pa precej kruto," priznava Franci Vesel. Zime so dokaj hude, čeprav vendarle ne tako kot na Babnem Polju. Zemlja je plitva, kamnita, skromna. Prebivalci so se od nekdaj večinoma ukvarjali z živinorejo, gozdarjenjem, ki sta edina dajala nekaj malega zaslužka. Mnogi so odhajali v tujino, iz Novega Kota večinoma v Francijo, iz Starega Kota v Ameriko. "Življenje je bilo nenehen boj za preživetje. A ko so bili lepi trenutki, so se znali tudi poveseliti," pravi Vesel.

Vojna je odnesla vse

Potem pa je prišla vojna. Obe vasici so leta 1942 Italijani do tal požgali. Nekateri domačini so se že prej pridružili partizanom, starejše in otroke pa so odgnali v internacijo, večinoma na Rab, v Treviso in Gonars. V Novem in Starem Kotu so med vojno našteli 105 žrtev, kar je bila skoraj tretjina tedanjega prebivalstva. Tako skoraj ni bilo nikogar, ki bi se vrnil. "To je obe vasici močno zaznamovalo za dolga desetletja in še zdaj se zdi, da si nista povsem opomogli," meni Vesel.

Večja prelomnica se je po njegovih besedah zgodila leta 1996, ko so napeljali vodovod po Novem Kotu. Vse hiše so dobile elektriko, asfaltirali so vse lokalne ceste. Ta preboj je bil ključen, da so se mnogi odločili za vrnitev, pripoveduje Franci Vesel. Rojen je bil v bližnji Podpreski, nato ga je študij odpeljal v Ljubljano, kjer je tudi živel in služboval. Leta 2015 se je upokojil. "Sam sem si tukaj začel postavljati novi dom leta 2003 na domačiji, kjer je bila rojena moja mama. Vse je bilo zaraščeno, ogromno je bilo treba posekati, odstraniti, počistiti. Vsi, ki smo se vrnili, smo zagnani, se trudimo."

Kot pravi Vesel, je bilo sodelovanje med vaško skupnostjo in občino Loški Potok že od nastanka občine na visokem nivoju in je še danes. V zadnjih letih so kupili defibrilator, postavili usmerjevalne table, uredili okolico cerkve, asfaltirali še preostale ceste, hiše so dobile optično povezavo. "Že prvi župan Loškega Potoka Janez Novak je za Novi Kot ogromno naredil. Sam je povedal, da smo bili že takoj ob nastanku občine edina vas, kjer smo nekaj naredili tudi sami. Organizirali smo prireditve, vse mogoče dogodke. Bil je velik zagovornik napredka v našem koncu. Pod njegovo taktirko smo denimo dobili tudi internet. Če ga ne bi, ne vem, kako bi danes tri punce, edine šolarke v vasi, sploh opravljale šolo na daljavo," pravi Klepačeva.

Idilično življenje torej. Pa je res? Od 38 stalno živečih v obeh vaseh je kar 28 prebivalcev starejših od 60 let. Stalno jih je v Novem Kotu prijavljenih še kakih dvajset več. "Pridejo čez vikend. Zaradi neprimernih razmer za starostnike, zlasti oddaljenosti od vseh podpornih institucij, si ne upajo zaživeti tukaj," pove Zvonka Ješelnik, upokojena socialna delavka, nazadnje direktorica doma starejših občanov Cerknica. V Cerknici je tudi živela, nato pa se po upokojitvi z možem preselila v Novi Kot. Vsi, ki so se vrnili v te vsaj na prvi pogled pravljične kraje, so razmišljali, kaj storiti, da bi lahko čim dlje ostali tukaj in uživali življenje tudi v pozni starosti. Najdlje je v tem razmišljanju prišla prav Zvonka Ješelnik, ki je zasnovala projekt Samooskrbne srebrne vasi, ki temelji na medsebojni pomoči in druženju.

Njene bogate izkušnje s socialo, skrbjo za starejše, demografska dejstva in oddaljenost od vseh pomembnejših institucij so jo pripeljale do ideje samooskrbne srebrne vasi. "In še eno dejstvo je: tu živimo brez naših otrok, oni so v Ljubljani, Cerknici, vsepovsod drugje, samo tu ne. Tu živimo sami, ker smo se po upokojitvi začeli vračati na ta opustošena vojna pogorišča."

Medsebojna pomoč že način življenja

A prebivalci so se po vrnitvi hitro organizirali in zaživeli skupaj. Nekateri mlajši kosijo, drugi gojijo ovce, govedo, konje, tako nastaja urejena kulturna krajina. "Vsi si želimo, da bi čim dlje ostali tukaj. Ljubljana nas ne privabi, še posebno ne po izkušnji s korono," pravi Ješelnikova. V Novem in Starem Kotu so že postali samooskrbni s hrano, vse si pridelajo sami, živijo zdravo kmečko življenje. Pri večjih stvareh si medsosedsko pomagajo, mlajši sosed drugim zorje njive, da pripravijo za setev, ostalo pa sami, z motiko, kot nekoč. Pozimi pa splužijo ceste.

En korak je torej samooskrba s hrano, drugi je medsebojna pomoč, solidarnost, ki je včasih vladala in jo zdaj spet poglabljamo. V ta namen, zaradi druženja, smo najprej ustanovili pevski zbor in pojemo vsi, ki smo še kolikor toliko aktivni. Pojemo pa partizanske pesmi, seveda. Povsod naokoli nas vabijo. Nismo ravno vrhunski kot Kombinatke, smo pa edini tukaj, udarni, s harmoniko, da dvignemo vzdušje," se nasmehne Ješelnikova.

Kljub razpršeni poselitvi je toliko bolj občudovanja vredno prav dejstvo, da je medsosedska solidarnost tako zelo prežeta v vsako hišo. Ker mnogi nimajo v bližini svojcev, so dobrososedski odnosi in medsebojno sodelovanje nuja.

Kot pravi, samooskrba nastaja tako, da najprej stkeš socialno inteligenco med ljudmi. "Da imaš čut do medsebojne pomoči, se odzoveš na potrebo človeka, ne pa, da pogledaš stran. In to socialno inteligenco tukajšnji ljudje imamo. Tako je kar sama od sebe nastala medsebojna pomoč. Pred kratkim smo, denimo, imeli akcijo, ko smo sosedi vdovi skupaj pripravili 20 kubikov drv, kakih deset nas je bilo, ona pa je kuhala golaž. Tudi če kdo zboli, vsi vedo, da lahko pokličejo mene ali koga drugega, da ga odpeljemo k zdravniku. Ali pa skuhamo kosilo, če kdo ne zmore," pove Ješelnikova. Na leto imajo tudi tri, štiri velike delovne akcije, ko urejajo okolico ali spravljajo drva za potrebe gasilskega doma, ki je kulturno in družabno središče vasi.

Vabijo mlado družino

Medsebojno pomoč, ki teče kar sama od sebe, so tako že vzpostavili. Zdaj gledajo naprej. "V vasi imamo hiško, katere lastnik je v domu starejših že deset let, in hiška propada, saj sam nima dovolj denarja. Prej ali slej bo občinska, v soglasju z lastnikom bi jo obnovili, vanjo pa naselili mlado družino ciljnih poklicev. Žena bi bila socialna oskrbovalka, negovalka ali medicinska sestra, mož pa vsestranski hišnik in bi skrbel za prevoze k zdravniku, v trgovino in po drugih opravkih, prevoze toplih obrokov iz doma ali gostilne, poskrbel bi za kidanje snega, košnjo trave, pa za živali, če lastnik zboli, opravil razna drobna popravila."

To bi bili dve delovni mesti v okviru doma starejših Loški Potok, kajti tudi po konceptu dolgotrajne oskrbe naj bi domovi starejših postali osrednje institucije skrbi za starejše, ki bi nudile vse oblike pomoči, od dnevnega varstva do fizioterapije, delovne terapije, pomoči na domu. "Zakon o dolgotrajni oskrbi namreč prinaša sodoben koncept skrbi za starejše, kar pomeni tudi fizioterapijo na domu, ne pa da bomo mi hodili v Ribnico ali Cerknico. In če želimo vse to dobiti, moramo najti tudi neki osrednji prostor, kjer bi se vse to dogajalo. Rešitev vidimo v dograditvi gasilskega doma. Tam bi bil prostor za osnovno fizioterapijo, zvečer pa bi imeli morda kakšna predavanja, druženja, tam bi lahko bila tudi neka oblika dnevnega varstva, kjer pa bi vključili tudi prostovoljce, saj socialna oskrbovalka vsega ne bo zmogla sama."

Zakon o socialnem varstvu že zdaj omogoča 20 ur pomoči na domu človeku, staremu nad 65 let, ki to potrebuje. "Tudi usmeritve zakona o dolgotrajni oskrbi gredo v smer, da starejši čim dlje ostanejo doma in tam dobivajo potrebno pomoč. Še bolj kakovostno življenje pa je, če preživiš starost v kraju, kjer si preživljal otroštvo, najbolj varno in srečno obdobje življenja. In če to starost preživljaš v okolju, kjer si si naložil ta občutek varnosti, sreče in zadovoljstva, potem je to terna." Ješelnikova se ob tem spomni nemalo primerov iz svojega obdobja vodenja doma starejših, ko so ljudje s podeželja prišli v dom, pa se nanj nikakor niso mogli navaditi, tudi po več letih ne. "Vse sorte smo počeli, z njimi plesali, jih animirali, a srca nismo mogli oživiti. Govorili so samo še: peljite me domov."

Zakonodaja torej omogoča vse, kar si je Ješelnikova v konceptu srebrne vasi zamislila. Med drugim prinaša tudi izenačitev pravic za starostnike, ki so doma, s tistimi, ki so v domu. "Družba se razvija v smeri, da nudi človeku bolj kakovostno starost. Ampak hkrati je družba v zagati, kajti kadra primanjkuje, saj je to težko, kruto delo," se zaveda Ješelnikova.

Prihodnost je v skupnostnih oblikah skrbi

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da pri skrbi za starejše sledijo smernicam Evrope. "Prednostne oblike skrbi so skupnostne oblike skrbi. S tem ljudje dlje časa ostanejo v domačem okolju, počnejo stvari, ki jih poznajo in še zmorejo obvladati. S tem namenom je vsekakor dobrodošlo, da se v občini Loški Potok odločajo za tovrstno oskrbo starejših. Na tak način se tudi zmanjšuje možnost prenosa okužb, saj se na enem mestu zadržuje manj ljudi," so zapisali. Treba pa je izpostaviti, da v Loškem Potoku imajo dom za starejše, ki je enota doma Grosuplje. Kapaciteta doma je 60 stanovalcev. Smiselno bi bilo povezati obe obliki skrbi – tako institucionalno kot tudi skupnostno in ljudi v domačem okolju povezati z institucijo. Tako bi tudi takrat, ko domača oskrba ni več mogoča, starejši lažje sprejeli premestitev v institucionalno okolje, dodajajo.

"Skupnostne oblike skrbi so prihodnost skrbi za starejše," še pravijo na ministrstvu. "Prav je, da razmišljamo o okrepitvi pomoči na domu, prav tako pa tudi o drugih oblikah skrbi za starejše. Pomembno pri vsem skupaj je to, da oskrbna skupnost dobro sodeluje z vsemi pomembnimi institucijami – centri za socialno delo, bolnišnicami, patronažnimi službami, društvi upokojencev, nevladnimi prostovoljskimi organizacijami. Vsak od naštetih lahko pomembno doprinese k boljšemu in bolj kvalitetnemu bivanju starejših."

Starejših ne spravljajo v geto

Župan Loškega Potoka Ivan Benčina je nad idejo samooskrbne srebrne vasi navdušen. "Veseli smo vsake ideje občanov na kateremkoli področju, ki prispeva k ugodnejšemu in prijaznejšemu bivanju katerekoli skupine občanov. Ta ideja pa je še toliko bolj pohvalna, ker so vaščani te vasi tudi sami v veliki meri pripravljeni veliko prispevati k uresničitvi zamisli. Že sedaj so zelo povezani in samopomoč je tam običajen pojav," pravi. Občina skuša biti starejšim čim bolj prijazna. Tako zagotavljajo prevoz starejših preko storitve Prostofer, projekt po županovih besedah teče zelo uspešno, starejši koristijo prevoze z e-vozilom vsakodnevno, včasih tudi večkrat na dan. Med zdravstvenim domom in domom starejših občanov obnavljajo objekt, v katerem bodo uredili tri varovana stanovanja, štiri stanovanja za mlade družine, medgeneracijski center in prostor Društva upokojencev Loški Potok. Gre za milijon evrov vreden projekt. Poleg tega so v bližini odkupili staro hišo, jo porušili, na tem mestu nameravajo urediti medgeneracijski park. "Starejših torej ne spravljamo v geto, pač pa poskušamo tovrstne projekte izvesti prijazno starejšim in tudi mlajšim. Najpomembnejša kategorija, ki jo želimo pritegniti, da ostane v občini ali se celo priseli (kar se nam v zadnjem času res dogaja), pa je delovno aktivno prebivalstvo. Za starejše, potrebne posebne skrbi, lahko skrbijo le delovno aktivni prebivalci," razmišlja Benčina.

Mlademu paru, ki bi prišel v Novi Kot, bi ponudili prenovljeno in opremljeno hišo, vrt, da si bo lahko kaj pridelal in preživel svojo družino. Celoten projekt, od priprave projektov, izgradnje večnamenskega prostora oziroma prostora za terapije, prenove stanovanjske hiše do nakupa avtomobila za oskrbo starejših in zagonskih sredstev za prehod stanovanjskih hiš na ogrevanje z obnovljivimi viri energije (kajti tudi drv kmalu ne bodo mogli več napravljati sami), ocenjujejo na 310.000 evrov. Pri tem računajo na polovico denarja iz evropskih strukturnih skladov, kjer bo veliko denarja namenjenega tudi skrbi za starejše, ostalo bi pridali občina, agrarna in vaška skupnost, donatorji.

Želela sta stran od urbanega okolja

Glede na demografsko sliko in svoj način življenja so bili krajani toliko bolj veseli mladega para, ki se je odločil za življenje v Novem Kotu. Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert, on doma iz Stične, ona iz Ljubljane. Tretje leto teče, kar sta se po nekajletnem življenju na Nizozemskem preselila na domačijo Mandrova. "Želela sva iz urbanega okolja. Iskala sva hišo v zaledju Kočevskega in našla tole domačijo, kajžarsko, leseno hiško, ometano z apnom. Prenovila sva jo, uporabila naravne materiale. Vse razen strehe sva naredila sama. Zemljišče je bilo povsem zaraščeno, z vsaj 50 let starimi smrekami. Najprej sva morala vse očistiti," pove Blaž Celarc. Profesionalno se ukvarjata z videoprodukcijo, fotografijo, umetniškimi instalacijami, ljubiteljsko pa z zdravim načinom pridelave hrane, permakulturo, predelavo lesa, ekološko rejo kokoši, zajcev, redita tudi dva krškopoljska pujsa. Z eko piščanci zalagata celo vas. Svoje znanje širita preko družabnih omrežij ali v živo med vse, ki jih to zanima. Prav danes pri njiju poteka delavnica o lesu, od spoznavanja primarnega, še neposekanega gozda do izdelave končnega, uporabnega izdelka iz lesa. Pripravljata tudi delavnice o regenerativni samooskrbi, torej, kako s pomočjo dobrega planiranja in integracije živali povrniti rodovitnost nekemu zemljišču.

Tudi njuno razmišljanje o življenju v poznejših letih se povsem sklada z idejo srebrne vasi. Po Blaževem mnenju so družinske skupnosti pri nas nasploh postale zelo razbite. "Nego in oskrbo starejših smo preveč prepustili raznim institucijam. In tudi midva bi rada šla v načinu življenja nazaj oziroma naprej, na nekaj bolj preprostega. Tako, kot je bilo nekoč," razmišlja Celarc.

Medsebojna pomoč že od nekdaj

"Sodelovanje med ljudmi in medsebojna pomoč sta značilnost teh krajev že od nekdaj," dodaja Irena Klepac. "Že kot otroci smo lahko šli prav v vsako hišo in tudi drugi otroci so lahko prišli k nam." Gospa Zvonka je medtem na mizo prinesla najprej cel pladenj domačih slaščic, nato narezek in kruh. "Tudi to, da vas je Zvonka tako postregla, je navada v teh krajih," doda Klepačeva. "Tu so se od nekdaj pri vsaki hiši redili prašiči. In kadarkoli je kdo prišel v hišo, so mame takoj kaj narezale, pa če so ga poznale ali ne." In še en princip je v Binklu, doda Franc Ješelnik. "Če pride kdo na obisk, ne velja uporaba ure, ampak koledarja," se nasmehne.

"Prav to, da je solidarnost tukaj že od nekdaj, se mi zdi pomembno," doda Zvonka Ješelnik. "Verjetno so si ljudje v teh krajih ob tem trdem življenju morali pomagati, da so lahko preživeli. Marsikdo, ko mu povem o našem projektu, mi danes reče: pri nas kaj takega ni mogoče, vsi smo zaprti vase. Čeprav bi to lahko bil projekt za kjerkoli."