(ŠESTI DAN) Golobova svoboda in druge igre

Zapečaten vstop Roberta Goloba v prvo ligo slovenske politike - v njej je bil že dolga leta, a nikoli kot igralec v nosilnih vlogah - je v več smeri dvignil napetost, nekako v sozvočju z njegovim profilom energetskega biznismena. In po poslovnih principih je Golob tudi startal samostojno strankarsko pot, z dogovorjeno, prijateljsko akvizicijo stranke Z.Dej Jureta Lebna, čigar politični projekt v tri četrt leta ni pokazal prebojnega potenciala. Prevzem obstoječih strank ni optimalna popotnica novih političnih zgodb, a dovolj dolgo je nekdanji prvi mož Gen-I vlekel končno odločitev, da je začelo zmanjkovati časa. Čeprav bi ga bilo še vedno dovolj tudi za ustanovitev nove stranke, zato uporabljeni mehanizem v tej zgodbi pušča slab okus. Kar še bodo v oči, je dejstvo, da se je "lastniško preoblikovanje" z rebrandingom Lebnove stranke odvilo za zaprtimi vrati, in to čeprav so si novi stari politični soborci nadeli ime Gibanje Svoboda. Sprva je Golob, čigar prve nastope na novem odru spremlja tudi vtis egomanskega sindroma, govoril, da ne bodo "ne levi ne desni, ampak nekaj novega", v sredo zvečer pa je v Odmevih za naravne zaveznike razglasil Koalicijo ustavnega loka.

Ravno v enačbah tega tabora je (ne)znanka Golob povzročila nekaj zadreg in preračunavanj, potem ko se je socialistično-socialdemokratsko-liberalni četverček SD-Levica-LMŠ-SAB (samo)zabetoniral na pozicije, da bi bilo dovolj, da so skupaj, v seštevku močnejši od desnosredinske kompozicije SDS in njenih bratskih strank oziroma satelitov. S tem so Golobu odprli prostor, da v levoliberalnem bazenu nase potegne strankarsko manj profilirane volivce, ki so odločno proti Janši, a tudi v KUL ne vidijo dovolj verodostojne alternative, in to iz več razlogov. Eden od njih je zgodovinski, skupaj z doslej neuspešnim opozicijskim ustavljanjem Janševega obsežnega remonta dosedanjih vredno(s)tnih temeljev Slovenije. Obenem se je potrdilo pomanjkanje izrazitega liderja oziroma nekoga, ki bi mu KUL-zavezniki podelili kompetenco, da bi se v zaključku kampanje ena na ena soočil s trikratnim premierjem. Novogoričan Golob z mnogimi ravnanji demonstrira, da je najprej pragmatik - to potrjujejo zaposlitev Janševega človeka Krkoviča v Gen-I, oglasi v SDS-medijih, pa tudi evakuacija Janje Sluga in Jurija Lepa, eksposlancev SMC oziroma Desusa, ki sta glasovala za aktualno vlado -, zato je verjetno, da se bo celo znal prilagoditi okviru in pravilom igre, kot jih je definiral KUL. Poleg programskega razodetja, ki bi moralo izčistiti temeljna vprašanja o tem, kaj bo pod zastavo podjetniškega liberalizma z zeleno agendo, če se mu bo uspelo spustiti z višav "nestrankarstva", ostaja pri njem še dilema, ki jo je nekoč naslovil Jaša Zlobec. Rekel je, da je oblast kot luč, ki privlači tudi mrčes. Sposobnost kadrovskega filtriranja pri sestavi volilnih ekip se je v zadnjih letih sploh pri novih projektih pokazala kot rak rana. Tudi če leva sredina z Golobom širi volilni domet, bodo šele naslednji tedni pokazali, ali so ključni igralci tam sposobni v imenu razglašenega cilja, konca Janševe vladavine, odvreči pretekle zamere in se odreči narcizmu majhnih razlik. SD-jeva promocija poslovneža Sandija Češka višje v strankini strukturi kot neke vrste odgovor na Goloba je zapoznel manever, a kaže, da se primatu, četudi neizrazitemu, v tem delu političnega prostora ne bodo odrekli (brez internega boja). Še več stisnjenih ustnic je v KUL pri liberalcih, Šarcu in Bratuškovi.

A če je na levi sredini Golob povzročil nekaj nelagodja, je na drugi strani nanj odprt ogenj. Predsednika Svobode trenutno predvsem z domnevno nezakonito plačo/nagrado obmetavajo Janša in drugi zavezniki, torej tisti, ki so mu s prevratom v Gen-I ustvarili osnovni politični kapital. Na desni sredini so razmerja sicer bistveno bolj konsolidirana in vloge razdeljene. NSi je (samo)omejena na asistenčno vlogo SDS z zanje očitno dovolj velikim izplenom v gospodarstvu, toda v resnici v bolj negotovem položaju kot 2018. Od Povežimo Slovenijo in Naše dežele, ki naj bi zajemali zunaj utrjenega SDS-bazena, se pričakuje bitka za prag. Aleksandra Pivec nagovarja "underdoge", s pozabljene periferije političnega prostora, potencialne volivce z manj izoblikovanimi volilnimi pričakovanji, ki dobro slišijo emocionalne apele iz zbirke "za ljudi gre". Koalicija Podobnik-Kangler-Počivalšek-Čuš je ob aktivaciji močnih lokalnih imen, županov in naveze do malega podjetništva kot sidra celotne zgodbe obujanje nostalgije na devetdeseta, obujanja političnega tradicionalizma z zavedanjem, da lahko preživijo le v takšni formaciji, samostojno pa ne. Ne gre pa pozabiti, da je za Janšo in njegov politični narativ ključna relativna volilna zmaga. Če bi ocenil, da mu Golob ali drugi premiki, tudi v njegovem taboru, kakorkoli ogrožajo "zmago z veliko razliko" ni izključeno niti žrtvovanje koga v "politični družini". Vodja SDS ima pred volitvami močnejše vzvode kot levica, smo v zadnjih fazah finančno-kapitalskih prerazporejanj moči, zadnji primer je z boni vsaj nekoliko rehabilitirana skupina Sava; obenem obvladuje pomembno verigo represivno-nadzornih institucij, prestreljenih z novimi lojalnimi kadri, ki volitve prav tako razumejo kot bitko za lastni obstanek. Polariziran, surov politični prostor, v katerem je tretji, liberalni blok vir nestabilnosti in z vprašljivo kredibilnostjo zaradi nesposobnosti sodelovanja, je bil vedno njegova stava.

Kako krhka družba z vsebinsko izpraznjeno politiko in prenizkimi zahtevami javnosti, kaj hoče od politike slišati, smo postali, povedno kaže, kako je le pojav Golob v pomembnem delu javnega in političnega prostora hipno preokviril celotno razpravo in politični boj spet personaliziral. V državi, kjer se nam riše "nova normalnost" razrahljanih demokratičnih norm, pri čemer je virus le pomožni element, so volitve zadnja priložnost, da se čas neha vrteti nazaj.​