Od koronske epidemije, ki se vleče krepko v drugo leto, in drugega političnega stresa, ne nujno povezanega le s tem virusnim vragom pod šifro SARS-CoV-2, je utrujen narod več kot očitno potreboval pošteno dozo športne evforije, odklopa. Vstajal je sredi noči, če je bilo treba, in prilagajal druge vsakdanje rutine, da se je lahko naužil nekaj omamnega občutka, da je v tej državi še kaj zmagovitega, pozitivnega, optimističnega, perspektivnega. Ustvarjalnega in nepokvarjenega. Olimpijada je skupaj s poletjem, letnim časom, ki nas sleče nekaj siceršnjega življenjskega balasta in vdihne sproščenost, prišla kot naročena, ob pravem času. Šport, ki deluje tako zelo tudi na čustveni pogon in ima zato tako rekoč hipne učinke, četudi hipnotične, je bil (ne prvič) "feel-good" dimna zavesa; ko so junaki na odrih, kamor so uprte oči javnosti, tja pa usmerjeni še medijski žarometi, zamenjali antijunake in mnoge poražence, ki jih je ta družba pustila za seboj, zmage so zakrile številne naše poraze, uspehi so nevtralizirali afere. Fair play, poštenost, transparentnost športa, kjer kljub njegovim temnim lisam vseeno v prvi vrsti štejeta trdo delo in talent, so zasenčili bleferstvo, amaterizem in triumf negativne selekcije, viteštvo, častnost pa primitivizem in vulgarnost. Aplavzi so preglasili siceršnje razdore in delitve, nestrpnost in izključevanje.
"Hodil po zemlji sem naši," si sposodimo Šalamuna, a nadaljujmo, začarani od uspeha in okajeni od jutranje penine ... in se mi je izrisal nasmeh na obrazu. Blagodejno za čir na želodcu.
Kulise so padle, bilo je lepo, dokler je trajalo. Zdaj bo spet zavladala politika
Tokijske olimpijske igre so se končale, ogenj je ugasnil in tudi kulise v deželi so padle, dimna zavesa se je razkadila. Bilo je lepo, dokler je ... Zdaj bo spet zavladala politika, ki je z dopusta, z morskih instagramskih lokacij in gorskih vršacev pristavljala svoj pisker in hitela čestitati olimpijcem. Ni se še dobro končala parada poletnih herojev s časopisnih naslovnic, ki so si v koronskih časih dragoceno kovino okoli vratu morali obesiti kar sami, v torek zvečer na Kongresnem trgu, ko smo se prebudili nazaj, v "pravo" Slovenijo. Aleš Hojs, tisti javni funkcionar, ki je še vedno v funkciji notranjega ministra, čeprav je že zdavnaj odstopil, nas je hitro opomnil, kdo vlada, kje smo in kam gremo. Po "svinjah" v EU in "biserih" med neonaciji je tokrat policiste, seveda prek twitterja, kje pa drugje, mirno ozmerjal z lenuhi. Forma mentis, kot jo Sloveniji skuša v pregnetenju družbeno-državne strukture vcepiti vladajoča Janševa SDS, se na ravni politične kulture in retorike reproducira ravno skozi vulgarno, primitivno, hujskaško-hojskaško izgredništvo, ki ni naključno ali afektirano. Je strategija, ki ruši mostove do razsvetljenske dediščine, do dolgo časa vzpostavljane politične "normalnosti", kot so jo poznale tradicionalne zahodne demokracije. In nam brutalno ilustrira to, kako nam je uspelo uničiti politične standarde in razgraditi avtoriteto/vlogo države z njenimi podsistemi. Tovrstno stopnjevanje radikalnosti, vzpon in priznanje "hojsizma" kot primerne politike - Hojs je bil nedavno za vse svoje incidente vendar nagrajen z mestom podpredsednika vladajoče stranke, kjer je zamenjal tozadevno bistveno zmernejšega Milana Zvera - odlično sovpada s časom skrajnosti, potiskanja že tako polarizirane družbe k novim robovom. Družbeni konflikti so dobili zdaj še nov ring, nov kontekst: nepredvidljivi, nepričakovani virus in cepljenje proti njemu. Cepilsko-anticepilska fronta je najnovejše prizorišče erozije družbe, skupnosti, oddaljevanja posameznikov in množic od etabliranih političnih, javnozdravstvenih, izobraževalnih in drugih sistemov. Spomnimo na nedavno izjavo glavnega svetovalca Bele hiše za epidemijo Faucija, ki je dejal, da črnih koz ob sedanjih dezinformacijah ne bi izkoreninili. Koronavirus se je zažrl v vse družbene pore, pustili smo, da gre tako daleč, velik zdravstveni problem tega trenutka je postal tudi družbena prelomnica. Povzroči lahko konflikte med zaposlenimi v podjetjih ali v družini, vpliva na razpad dolgoletnih prijateljstev, smo te dni brali Silvio Traunwieser, profesorico filozofije prava na Univerzi v Salzburgu, in sicer ob informaciji, da je v tem avstrijskem mestu po novem lokal, kjer strežejo le necepljenim.
Čas vrtimo nazaj, mnoge civilizacijske pridobitve padajo, nažiganje in podžiganje a la Hojs stavi ravno na popolno pregrevanje družbene klime, na fanatizacijo dela volilnega telesa in pasivizacijo, odklapljanje od političnega procesa na drugi strani. V Hojsovem svetu, okoli katerega se razprostira požgana zemlja demokracije, ki temelji na legitimnosti, legalnosti in dostojnosti; lahko imamo polno olimpijskih in drugih šampionov, a na srednji in dolg rok bomo vsi poraženi. Demokracija postane svinjak.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
