(ŠESTI DAN) Izbris. Ker tu so umazani vsi. Od leve do desne

Njegovo opravičilo v imenu države Slovenije za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva? Ne vem, koliko od njih je še živih, še manj, kje so.

Sredi julija 2003 smo skupaj pešačili po stari cesti iz Portoroža v Ljubljano - oni protestno za 26.671 ljudi, stalnih prebivalcev Slovenije, ki so ostali brez pravice do pravic, jaz za njihove zgodbe, ki jih nihče ne bi želel živeti. A se dobro berejo. Da nič ne pričakuje od pohoda, je pravil Stojan. "Saj vidite. Ta pohod, to pripovedovanje ... Samo psihoterapija, nič drugega." Drugi dan mučne hoje po asfaltu in sredi jutranje barjanske megle smo srečevali ljudi, ki so šli od prve maše. "Z vami sem," kliče moški z druge strani ceste. "To, kar so naredili, je prava svinjarija. Kot Sloven'c vam to povem." Samo dvajset metrov naprej, ko nasmehi še niso izginili z obrazov, motorist upočasni samo zato, da lahko zavpije: "Pejte u kurac! Kaj se vlačite tu ..." Tako je šlo do Ljubljane; optimizem, ki se je napihoval ob spodbudnem hupanju in mahanju tistih, ki so se mimo nas vozili na morje, je bil na vsakem kilometru vsaj enkrat navrtan s psovko. "Čefurji!" "Delat pejte!" "Zginte v Jugo!"

Zgodilo se je pred tremi desetletji, 26. februarja 1992, v času vlade Lojzeta Peterleta. Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je vodil Igor Bavčar - ej, nekdanji predsednik odbora za človekove pravice -, je iz registra stalnega prebivalstva nezakonito, brez vsakršnega pravnega postopka izbrisalo na tisoče državljanov iz republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalni naslov v Sloveniji; vsi drugi tujci so dotedanji status stalnih prebivalcev Slovenije zadržali brez vsakih prošenj in odločb.

14.775 moških, 10.896 žensk, 5360 otrok. Večidel zato, ker v zaukazanem roku niso zaprosili za državljanstvo. Nekateri so želeli imeti državljanstvo svoje matične domovine in v Sloveniji ostati to, kar so bili pred izbrisom - stalni prebivalci Slovenije. (Navsezadnje vsak od nas lahko živi in dela v Avstriji, a ohrani slovensko državljanstvo.) Postali so izbrisani, odvečni. Racionalno, hladno, brutalno. Vsa politična elita - z res redkimi izjemami - je ob tej najhujši obliki kršitve človekovih pravic v postsocialističnem času molčala. Zato, je v enem od intervjujev povedal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, "ker so tu umazani vsi, od leve do desne, čeprav eni bolj kot drugi".

O izbrisu državni organi niso obvestili nikogar, niti izbrisanih. Večina je za to izvedela šele čez mesece - ko so denimo na svoji upravni enoti želeli podaljšati vozniško dovoljenje, pa je uradnik uničil njihove osebne dokumente in so postali nihče. Ministrstvo za notranje zadeve je vse od osamosvojitve vsem upravnim enotam pošiljalo depeše, navodila uradnikom na terenu, kako ravnati z ljudmi, ki niso pravočasno postali slovenski državljani. Posledice so bile uničujoče: odvzamejo in uničijo ti potni list, osebno izkaznico, vozniško dovoljenje ... Izbrišejo ti matično številko občana. Izgineš iz evidence zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Nihče te ne more zaposliti. Četudi si vse življenje delal v Sloveniji in plačeval prispevke, pokojnine ne moreš dobiti. Tudi če si hišo zgradil z lastnimi rokami, ne more biti tvoje stalno prebivališče. Tudi če si rojen v Sloveniji, te lahko kadarkoli doleti izgon iz države.Tisti, ki so imeli podjetja, so jih morali ukiniti. Odkup stanovanja po Jazbinškovem zakonu? Certifikati? Pozabite.

Sedem let po izbrisu je ustavno sodišče izdalo odločbo, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti, in zavrtel se je dolgoleten vrtiljak napadov na ustavne sodnike in civilne organizacije, negativno nabit, diskriminatoren govor proti "južnjakom" je začel prevladovati tako v politiki kot v javnosti. Izbrisani? Aha, tisti, ki so računali na restavracijo Jugoslavije, pa jim je vlak odpeljal? Izdajalci. Naj vidijo, kako se šoba korenček, šlekapac ...

Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2012 v brutalnem dejanju izbrisa prepoznalo nezakonitost, ki je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, in sramota je bila evropsko očitna.

Trideset let po izbrisu je bila ukrepov za popravo krivic deležna manj kot polovica vseh izbrisanih - 12.373 ljudi. Od leta 2014, ko je začel veljati zakon o povračilu škode izbrisanim, se je nabralo za nekaj več kot 28 milijonov odškodnin. Odškodnina je bila na voljo samo tistim, ki so si uredili status. Povprečje: nekaj manj kot 2300 evrov na osebo. Od srede leta 2017 izbrisanim za ureditev statusa ali priznanje odškodnine ni na voljo nobeno pravno sredstvo več.

Tisti pohod od Portoroža do Ljubljane. Od vseh prebivalcev republik nekdanje Jugoslavije v družbi manjka samo Makedonec, a vsi vici se vrtijo okrog Bosancev. Ko se trpkih zgodb o življenju brez dokumentov nabere toliko, da je mera prepolna, zmeraj kdo začne: A poznate tisto o Muju in Hasu?

- Povej, Ibro.

"Pride Mujo na upravno enoto in pravi: 'Posluši, Janez. Že dvajst let živim v Sloveniji, bil sam dober delavc, nikol nisam mankal, nikol nisem ugovarju, glasau sam za Slovenijo, bio sam u TO, pa še zmeri nimam odložbe o državlanstvu. Reci ti meni, ali je to prau.'

In Janez mu odgovori: 'Ne, Mujo, ni prav. Reče se odločbe ne odložbe.'"