(ŠESTI DAN) Naš zlati Janko ali rehabilitacija Zakeršnika

Prvi dan tedna je Zdravstveni dom Slovenj Gradec povabil na izročitev velikodušne donacije darovalca Janka Zakeršnika, slavnostno predajo najsodobnejšega aparata, pridobitve fizioterapije mislinjske zdravstvene postaje. Pravzaprav je direktorica doma Marjeta Vaupot povabila kar na otvoritev Jankove sobe v prostorih nove fizioterapije v Mislinji. Aparat Tecar, s katerim je donator počastil domačo zdravstveno postajo, so za nameček prisrčno poimenovali po njem. Janko bo torej (po)skrbel za rehabilitacije v zdravstvu, v javnem pogledu pa je Janko hkrati še svojevrstna rehabilitacija soimenjaka Zakeršnika. Ta prepoznava pomen vlaganj v domače okolje in je tudi nadvse hvaležen za presenetljivo hvaležnost doma. Do zdaj je namreč prek svojih firm državi vestno plačeval davke, pa nikjer ni zaznal nobene hvaležnosti (!) - kot je ob slavnostnem dogodku ob robu pripomnil v slogu, kot smo ga (s)poznali v časih propadanja slovenjgraškega Preventa. Takrat je tudi pogosto poenostavljal in na navidez nepovezljivo navezoval grenke ugotovitve iz bleščeče gospodarske kariere.

Zakeršnik je ob odprtju po sebi imenovane sobe nedvomno lahko pozitivno presenečen. Dimenzij presenečenj se pravzaprav poraja več, nemara v javnosti tudi začudenja in ogorčenja, a tako pač je. Življenje pri nas je v več pogledih vse bolj parodično. A če vendarle poskusimo nekoliko razčleniti stvari in jim dodati nekaj izgubljenega zgodovinskega spomina in konteksta, je presenečenje še obogateno. Aparata, ki nam bi kot narodu dal vsaj malo pospeška ob izrazitem pešanju spomina, še ni na tržišču, zato smo primorani vsaj tu in tam, sploh ob takih izjemnih priložnostih, (iz)ostriti zbledene spomine, ki iz kolektivitete še prej izpuhtijo kot pri posamezniku.

Da v izhodišču opravimo s primarnim razčiščenjem, saj se očitek slutnje nehvaležnosti in nerazumevanja ob donaciji zdi močan in po malem skuša trkati ob poante, ki problematizirajo dogajanje ob donaciji. Z donacijo in vzgibom pomoči v lokalni skupnosti seveda ni nič narobe. Nasprotno, družbena odgovornost in vlaganja v okolje so pomemben del (so)delovanj podjetij v skupnosti. Tudi nagovor župana Mislinje Bojana Borovnika svojega občana k donaciji je bil gotovo dobronameren. Odlično je tudi, da bodo pogoji dela fizioterapije in možnost okrevanja ljudi boljši.

Donacije firm oziroma zasebnikov v javno zdravstvo so ustaljena praksa. Do kake mere in če je prav, da se mora javno zdravstvo že lep čas reševati z donacijami in nabirkami za posege pacientov, je vprašanje, ki presega brskanje po spominu ob konkretni donaciji. Gre le za drobec širše zdravstvene krize, v kateri tičimo, medtem ko polagamo upe v novo ministrico za zdravje dr. Valentino Prevolnik Rupel. Kakšno naključje, prihaja prav iz Mislinje. Po svoje ministrici niti ni treba zaviti daleč, da se ji v praksi odstre del kompleksne zdravstvene krize. Kakorkoli, v vsakem primeru morda minorno vprašanje v primerjavi z gmoto nakopičenih problemov, a vendarle vprašanje, še zlasti ob povezavah javno - zasebno. Menda bo sicer tudi aparat Janko prispeval k skrajšanju čakalnih vrst.

Očitno ni več potreben prav visok znesek, da donator dobi v zahvalo po sebi poimenovano sobo v javnem zdravstvenem zavodu. Zakeršnik je tudi to mimogrede ugotovil. Nekaj tisočakov res ni veliko za posebno prepoznanje in bo zato še doniral, kjer je ustvarjal in k(j)er je prav, da kaj pusti za ljudi. Doniral je že slovenjgraški bolnišnici, kot je poudaril za Koroško televizijo. Večini je menda njegova darežljivost prišla prav, le vsem novinarjem nekako ne sede. Pravzaprav ni za tolikšno čudenje Zakeršnik, ki je z zlatimi črkami zapisan v mislinjsko zdravstvo (pustimo ob strani neroden spodrsljaj ob zatipku izobešene zahvale "donatroju"), kot dejstvo, kako malo je danes treba častiti za čast v javnem prostoru. Nekoč - vsaj zdi se tako - je namreč veljalo za izredno čast, ko so po častnih posameznikih, ki so prispevali k razvoju in izstopali po svoji izjemnosti, kaj poimenovali. Dopuščam sicer tudi nerazumevanje (raz)vrednotenj časti; morda gre le za stvar okusa in še eno "novinarsko pretiravanje".

A dobrotnik iz Mislinje ima tudi preteklost. Te ni mogoče prekriti z zlatimi črkami, tudi če je prešteval svoje premoženje v zlatnikih - ali pa prav zato. V tej preteklosti je skušal za stečaj Preventa, enega največjih stečajev v koroški regiji in državi, okriviti druge (so)akterje, sam pa se proslaviti kot dobrodelnež, ki je iz lastnega žepa dal šiviljam zadnjo "colngo" in jih le reševal. Leta je recimo tožil takratnega novinarskega kolega Mira Petka in časnik Večer. Trpela da je njegova zasebnost, čast, ko je Petek pisal o sumih pranja denarja v banki in drugih poslih nagrajenca GZS. Najprej je Zakeršnik tožbo dobil, šele ustavno sodišče je postavilo stvari na svoje mesto. Razsodilo je namreč, da poseg v pravico medija do svobode izražanja in javnosti do obveščenosti zaradi varovanja zasebnosti v tem primeru ni bil dopusten, in višjemu sodišču naložilo, da sledi tej sodbi.

So pa še težje zgodbe, ki jih niti ni treba izreči, a še (po)mislimo nanje. So tudi v javnem interesu. A morda ne bi preveč (za)težili, ko nas že ravno obdaja tolikšna hvaležnost.