(ŠESTI DAN) Nismo Sicilija, gremo mi v Bergamo

Vsaka država ima svoj jug, pravijo. Jug je bolj divji, nebrzdan, kaotičen, nediscipliniran. Med krompirjevimi počitnicami smo z družino in prijatelji vandrali po italijanskem. Po viharni Siciliji. PCT, prosim. Striktno, dosledno so pregledovali, skenirali naša dokazila. Hvala, izvolite naprej, dobrodošli. Domala povsod, tudi pri ogledih znamenitosti na prostem. Eden od pomembnih režimov, s katerimi se uravnava epidemija, deluje. V Italiji tudi na jugu. V nekaj urah sem moral tam telefon s tem namenom iz žepa potegniti večkrat kot prej tedne in tedne v Sloveniji. Tu je pogoj PCT farsa, vladajoči so ga uvedli, a ob njegovem izigravanju dolgo gledali vstran. V trgovinah v Italiji še vedno štejejo kupce. Ko jih je preveč, se vrata zaprejo. Brutalna lekcija iz prvega vala je bila več kot dovolj, očitno. Italija je tudi po precepljenosti daleč spredaj.

Mi vrtimo čas nazaj. Regresija v več dimenzijah. Ta teden so v zdravstvu in delu politike že omenjali, da se je uničujoči duh Bergama vrnil. Ampak v Sloveniji. Upravljanje virusnih razmer je zavoženo in je razpadlo. Odpovedali smo kot posamezniki, kot družba, očitno v pomembnem delu nesposobna racionalnega odločanja o svojem zdravju, zaščiti in predvsem tudi solidarnosti do drugih. Svoboda je pri nas samopostrežna trgovina, v njej si v brezmejnem egoizmu jemljemo, kar nam ustreza. Lahko se pogovarjamo o družbeni odgovornosti, o njeni delitvi med "deležnike", a en sklep je nedvoumen: za razpad sistema, ki ga gledamo zadnje tedne, je najbolj odgovorna vlada. Ta lastne odgovornosti ne more preložiti, četudi je njena taktika iskanje sovražnikov. Ob ostankih države, ki je v večplastni razgradnji njenih temeljnih funkcij, vladajoča politika pleše arogantni oblastni ples zaradi drugih interesov, ne oziraje se na bolne in mrtve. Kar je še hujše: vsak dan bolj se stroka odpoveduje lastni avtoriteti, nazadnje demonstrirano ta teden, ko je v nekaj urah iz zapisnika svetovalne skupine za covid-19 "izginil" predlog novega lockdowna, za "napako" pa so okrivili kar zapisnikarja. Ni razumel, kaj so sklenili? Malo morgen. Vmes je Mateji Logar najbrž zvonil telefon. S samodegradacijo, s pristajanjem na servilnost Logarjeva, Beovićeva in politiki omogočajo smrtonosni epidemiološki rodeo. Ni bilo prvič: vlada je lastno strokovno skupino obšla pri policijski uri, pri opozorilih glede cepiva Janssen in pridobitvi certifikata PCT že na dan cepljenja, pri strategiji cepljenja ... Življenja so v političnih igrah, podmazanih s kapitalskimi interesi obvladovanja gospodarskih in finančnih virov moči, očitno drobiž. Vsi smo le zapisnikarji. Ker že dolgo v veriženju ukrepov z vsemi nesmisli, nedoslednostmi nič ne razumemo. Med vse glasnejšim piskanjem naprav iz oddelkov za intenzivno zdravljenje covidnih bolnikov in med opozorili zdravnikov se pred mikrofone vrne vladni koordinator za cepljenje Jelko Kacin. In perverzno popljuva organizacijo cepljenja, za katero je pristojen. Krivo je zdravstvo, se priduša. Nekaj dni prej premier tako rekoč privatizira vojsko in jo pošlje polagat vence k spomeniku padlim domobrancem na ljubljanskih Žalah. Ker trenutno po ulicah policija ne "šprica" solzivca, je treba v javnost vreči ideološko bombo druge vrste, da se ljudje ne bi preveč ukvarjali s katastrofalno bilanco epidemije po slovensko. V tej sliki naroda, ki si je želel državo, a je očitno ni sposoben upravljati, so posnetki Andreja Vizjaka, kako baranta z lokalnim tajkunom, ki ga zdaj za potrebe predstave za strankarsko javnost prikazuje kot sovražnika, in razlaga o lomljenju jajc sodnikom, zdaj že pričakovan motiv.

Kjer je vladanje predvsem paravan za biznis, ni integritete. Niti se vladajoča politika zanjo ne trudi, SDS so dovolj njeni verniki. Družbeni in medčloveški odnosi so postali strupeni, na pohodu je popolna vredno(s)tna relativizacija. Afere pridejo. In izginejo. Nikomur nič. V resnih demokracijah bi Vizjak že zdavnaj imel še več časa za debate po zidanicah, ki jih ima tako rad. Komu in kako naj bi torej ljudje zaupali? To niti ni cilj, ampak je cilj pasivizacija in demotivacija večine za politiko. O neposredni korelaciji med integriteto, avtoritetami in uspešnostjo upravljanja epidemije obstaja vrsta dokazov, Slovenija je eden boljših. V negativnem smislu, seveda. Zaradi odpovedi ključnih mehanizmov države - v režiji vladajoče politike, ki je iz vodenja epidemije odstavila epidemiologe, vmes pa sejala strah, načrtno krhala zaupanje v druge institucije, od policije, sodstva do medijev - je jasno, da se lahko zanesemo predvsem nase. Zato velja še enkrat jasno in nedvoumno povedati: cepimo se zaradi sebe in zaradi drugih. Ne zaradi vlade ali proti vladi. Vsako življenje v tej epidemiji šteje. Če tega ne bomo spoznali, bodo preštevanja ob povirusni obnovi družbe in države skrajno tragična.