(ŠESTI DAN) Rudolf Maister iz paštete

Da se je odločil, da ne bo odprl paštete, ker bi tudi iz nje lahko skočila ta oseba, je s svojim značilnim humorjem leta 2004 takratni predsedniški kandidat Stjepan Mesić pospremil predvolilno hiperinflacijo pojavljanja protikandidatke Jadranke Kosor. Oba sta še živa in se lahko ob tej Stipetovi domislici - ki seveda ni bila daleč od resnice, saj je Jadranka zares skakala od povsod, napolnjena z gorivom neusahljivih in prepogosto črnih finančnih sredstev stranke HDZ - pogovarjata, prerekata ali pa zgolj nasmehneta. Tega privilegija Rudolf Maister nima. Bi pa verjetno imel kaj povedati.

General, čaščen po prevratu vse do druge svetovne vojne, po njej pa bolj sramežljivo, saj so njegov prostor zavzeli drugi junaki, bi imel danes velike težave. Nekako ga kar vidimo, kako s svojega mariborskega okna nagovarja občestvo, da je počasi dovolj. Da naj ustavijo konje. Da res ne bi rad bil Jadranka, ki skače iz vsake paštete. Komaj smo zaključili Maistrovo leto 2018, v katerem se je Maribor, mimogrede, izkazal kot obupen naslednik tega velikana in v katerem smo proslavljali stoto obletnico bojev za severno mejo, že je tu Leto generala Rudolfa Maistra 2024, v katerem proslavljamo 150. obletnico njegovega rojstva in 90. obletnico njegove smrti. Kaj nas torej čaka leta 2025? Maistrovo leto, ker bo prihodnje leto pred 130 leti napredoval v poročnika? Ali Maistrovo leto 2027, ko bo minilo 110 let, kar je dobil stalno poveljstvo v Mariboru, ali pa, seveda, Maistrovo leto 2028, ko bo minilo 110 let od prevrata ...?

Danes je njegov dan, povprečna Mariborčanka ali Mariborčan, ki si bo hotel ogledati vse procesije, povezane z našim Rudolfom, organizirane v mestu, bo potreboval raketni pogon ali pa vsaj sposobnost, da bo na treh do štirih mestih hkrati. Kar nekaj organizatorjev dogodkov je te umaknilo zaradi hiperinflacije prireditev in s tem tudi spoštovanja do nič krivega častnega moža. Naj vam ob tem povemo še eno skrivnost - če kandidirate za občinska sredstva, v naslov svojega projekta zapišite magični besedi - Rudolf Maister. Tudi če organizirate bebavo zadevo, bo razpisna komisija navdušena, nemajhna sredstva odobrena. In če že nizamo stvari, zaradi katerih bi našo državno, še posebej pa mestno ikono bolela glava, je tu še dejstvo, da so po njem poimenovali električno prevozno sredstvo, da ga na uniformah nosijo vardisti, ki so po njem imenovali celo svojo "enoto", da lokalnih in državnih politikov, ki se skrivajo pod njegovo podobo, da bi bili videti močnejši ali da bi se želeli umestiti kot njegovi nasledniki, niti ne omenjamo.

Kar hočemo povedati je, da generalu preti točno tisti družbeni pojav, ko se ljudje zaradi zasičenosti začnejo odvračati od "lika in dela". Kar spomnimo se, kaj se je zgodilo tistim, ki so si do onemoglosti pripenjali zasluge za NOB, ali pa v novejšem času za osamosvojitev. Teh ljudi ni bilo mogoče ustaviti, Maister pa te možnosti sploh nima. Ker ko se prestopi rob, postane odbojno, odvečno in izgubi ves zgodovinski in, če hočete, romantični naboj. General se, to je dejstvo, z večino načinov uporabe svoje blagovne znamke zagotovo ne bi strinjal. Prav je, da o njem in njegovih pogumnih tovariših govorimo, razpravljamo in proslavljamo. Ravno prav, s pravo mero in dostojnostjo. In ga ob tem zavarujemo, da ne bi bilo rudolfove inflacije in paštetnega učinka, ki ga spremljamo zadnjih nekaj let. In letošnje leto ni nobena izjema.

Dela in dejanja Rudolfa Maistra se z vsakim mesecem, ki mine, sploh pa vsakoletnim novembrom razvrednotijo, kajti svoje dediščine nam tukaj ni pustil zato, da bi za njim organizirali raznovrstne pasje procesije, pač pa da bi iz tega, kar nam je pustil, črpali tisto najbolj žlahtno. Da je, denimo, kultura še kako pomembna. Najpomembnejša! Da so v kriznih, grdih, temačnih in časih rožljanja orožja, v kakršnih smo danes, pomembni pogum, pokončnost in poštenje. Sploh v politiki. Kjer ne razumejo Maistrove dediščine. Pesnikova in generalova sporočila tako izginevajo v tej kakofoniji, tej inflaciji dogodkov, prireditev in razglašenih let, v tem svojevrstnem razvrednotenju. In to v času, ko bi general zagotovo stopil korak naprej in dejal, da ne priznava populizma, sovraštva, laži, manipulacij, razgradnje demokracije, uničevanja javnega zdravstva in šolstva in vsega drugega bogastva, ki se nam sesuva pred očmi doma in po svetu. Brez dvoma bi nam govoril tudi o solidarnosti, sočutju in dostojanstvu.

Ta sporočila pa je težje prevesti v dejanja, zato tudi nihče od obrazov, ki ta trenutek zrejo z vaših ekranov, ne bo imel ne kipa, ne spominske plošče, ne trga. Bodo pa skakali iz paštet, velikokrat napolnjeni s črnim denarjem.