(ŠESTI DAN) Tristo milijonov Kitajcev bo smučarjev!

Vem in opozorili so me - o politiki raje ne spiši nobene vrstice. Vsaj dokler si tam gori na Kitajskem. Ker ... dobro veš, da si prišel v okolje, kjer so nekateri ljudje občutljivi. Piši o športu.

Tu v Zhangjiakouju imamo danes prvi dan olimpijskih iger. Šport je trenutno najbolj pomembna stvar na svetu. Vsaj v naslednjih štirinajstih dneh niti ruski predsednik ne bi smel ukazati vdora v Ukrajino. Zdaj je čas za igre in lahko se prekinejo celo vojne. Nove se nikakor ne začenjajo. Piko na to ugotovitev so pritisnili že stari Grki.

Torej o športu. Kitajski predsednik Xi Jinping si je leta 2014, ko je bil na obisku pri prijatelju Vladimirju Putinu, ogledal otvoritev olimpijskih iger v Sočiju. Takrat je za rusko televizijo izrekel besede, ki bodo morda usodne za razvoj kitajskega zimskega športa: "Rad spremljam hokejske tekme, hitrostno drsanje, tudi umetnostno drsanje in smučanje prostega sloga. Hokej je na prvem mestu."

Potem so Kitajci začeli resno obravnavati svojo kandidaturo za organizacijo olimpijskih iger. In hoteli so prestaviti tovrstne mejnike, ko bi v Pekingu organizirali tako letne kot zimske olimpijske igre. Leto kasneje, 31. julija 2015, je predsednik šel še enkrat pred kamere in takrat je dal že precej bolj dorečeno izjavo: "Če dobimo te igre, bodo minile v duhu sodelovanja in razumevanja med Kitajci in preostalim svetom, 1,3 milijarde državljanov pa pozivam, naj zimske športe sprejmejo z zanimanjem in strastjo. Ter v duhu razvoja mednarodnega olimpijskega gibanja." Nekaj ur zatem so člani vodstva Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) sporočili, da bomo zimske olimpijske igre leta 2022 imeli v Pekingu.

In danes smo tu. Sinoči je predsednik MOK Thomas Bach olimpijske igre razglasili za odprte. Pa kaj nas je vlekel sem gor, v ta mraz, kjer o smučanju ali drsanju očitno še zmeraj nihče ne ve ničesar? In to v času pandemije, ko nam grozi, da bomo vsi zboleli?

Vizija. Bach in Xi tukaj sestankujeta in potem v en glas zaključita, da bo na smučeh kmalu 300 milijonov Kitajcev. Predsednik države gostiteljice to utemeljuje z zdravjem nacije. Tisti, ki smučajo, tekajo ali skačejo po novih progah Zhangjiakouja in Yanqinga, se hkrati utrjujejo in krepijo svoje telo. To je še zlasti pomembno sedaj, ko smo sredi pandemije. Kdo bi to bolje vedel kot ti na Kitajskem, od koder se je pred dvema letoma virus začel širiti po svetu!

Kar je dobro za kitajskega predsednika, je še posebno dobro za Bacha. "Kitajska je sedaj država zimskih športov," je v en stavek povzel bistvo svojih prizadevanj. V zgodovino se namreč namerava vpisati kot Nemec, ki je industriji, povezani z zimskimi športi, odprl vrata do raja.

Koliko denarja lahko potroši 300 milijonov novih smučarjev? Koliko novih pancerjev bodo prodali, koliko parov smuči ... in kako bodo ti navdušenci polnili hotele na prostranih kitajskih planotah? Pa tu imajo toliko hladnih planot, in za vsemi stoji še Himalaja, da bi lahko na smuči spravili praktično vsakega Zemljana!

Evo, to je ideja, zaradi katere se bo kak avstrijski, švicarski, italijanski ... in slovenski navdušenec za alpsko smučanje v naslednjih nočeh moral prebujati ob treh zjutraj, če bo hotel s hop, hop, hop podpreti Kriechmayrja, Feutza, Goggio (če jo bodo zdravniki do iger zakrpali) ... in Kranjca. Smučarska Evropa, ki je doslej najbolj zavzeto podpirala olimpijske zimske športnike, pa bo svoj trenutek spet dočakala čez štiri leta, ko bodo igre v Italiji.

V tej luči postane obrobno, obskurno in nepomembno vse, kar se nam je dogajalo denimo pred prihodom. Vse utapljanje v birokraciji, ko smo izpolnjevali silne obrazce. Preplačali vozovnice za let v Peking. Ko imamo težave pri zavzetosti poročanja z dogodkov, ki so pri nas sredi gluhe noči, ko utrujeni državljani nabirajo moči za nov delovni dan ... In ne nazadnje tudi ni pomembno, če bo na tekmi samo polovica športnikov, druga polovica pa v karanteni po okužbi.

Na Kitajskem sem šele nekaj dni, a prvih nekaj vtisov se je že nabralo. Tisti, ki je tukaj vlagal, ni varčeval z denarjem. Po luksuznih hotelih in smučarskih napravah predel Chongli že razglašajo za kitajski Davos. Nedvomno so del Zhangjiakouja, kjer so še leta 2015 tolkli revščino, spremenili v eldorado, 126.000 ljudi je tukaj dobilo službo zaradi zimskega turizma.

Vsaj za naslednjih štirinajst dni. Potem se bo kmalu videlo, ali so imeli vizionarji prav ali pa so bili samo zanesenjaki. Seveda si želimo napredka, vsakemu izmed 300 milijonov bodočih kitajskih smučarjev želimo, da bi si nabral čim več zdravja sredi lepe narave. Pa tudi zelo hitro dobimo občutek, da je vse to tukaj narejeno nekoliko na silo. Občutek tesnobe sredi razkošja se krepi tudi zaradi dejstva, da smo tukaj edina živa bitja udeleženci olimpijskih iger, vrženi v urbano puščavo. Obiskovalcev, ki bi si lahko ogledali najboljše športnike tega planeta, ne bo; 80 hitrih vlakov dnevno, ki razdaljo skoraj 200 kilometrov zmorejo v manj kot uri, bo zelo verjetno vozilo praznih; 240 kilometrov dolg olimpijski prometni pas, ki vključuje tudi avtoceste, bo verjetno prav tako sameval. Za sedaj le začasno, do konca pandemije. Bo res tako?