Šestnajst slovenskih pravičnikov. France, pravičnik iz Varšave, je med njimi

Prvega avgusta 1944 se je začela varšavska vstaja. To je bila že tretja velika vojaška operacija druge svetovne vojne v poljski prestolnici. Obe prejšnji, obleganje ob začetku vojne in uničenje varšavskega geta leta 1943, sta bili posledica nemških načrtov. Varšavsko vstajo je začela Domovinska armada (poljsko Armia Krajowa), to je vojska poljske vlade v izgnanstvu v okupirani Poljski. Namen ni bil samo osvoboditev Varšave izpod nemške okupacije, pač pa tudi vzpostavitev oblasti legitimne poljske vlade pred prihodom sovjetske armade. Ta je bila že pred vzhodnimi predmestji Varšave. Kljub začetnim uspehom uporniki niso uspeli osvoboditi vsega mesta. Vstaja se je zaradi prekinitve sovjetskega napredovanja in premajhne podpore zahodnih zaveznikov spremenila v nemško ponovno zasedanje Varšave.

Drugega oktobra 1944, po 63 dneh bojevanja in več kot 15.000 padlih upornikih, se je varšavska vstaja končala s kapitulacijo okoli 15.000 preživelih upornikov. Toda to niso bile edine žrtve varšavske vstaje. Predvsem v prvih dneh vstaje so nemške enote množično ubijale civiliste, pa tudi sicer v bojih niso upoštevale civilnega prebivalstva. Eden od okoli 180.000 civilnih žrtev varšavske vstaje je bil tudi 9. septembra 1944 ubiti Slovenec in reševalec Judov v Varšavi France Punčuh.

Častni vicekonzul v Varšavi

France Punčuh je bil rojen leta 1902 v Gornjem Logatcu materi Antoniji, rojeni Žgur, in očetu Leopoldu, od leta 1901 nadučitelju v Logatcu in županu Logatca v letih 1909–1923. V Ljubljani je višjo realko (danes Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana) končal leta 1922. Vojaško obvezo je opravil v mariborski kadetnici, kjer je pridobil čin rezervnega podporočnika. Nato se je odpravil študirat v Varšavo in se leta 1923 vpisal na tamkajšnjo Visoko trgovsko šolo (danes najpomembnejša poljska ekonomska fakulteta Szkoła Główna Handlowa w Warszawie). Leta 1927 je diplomiral in se naslednje leto honorarno zaposlil na jugoslovanskem veleposlaništvu v Varšavi. Za stalno zaposlitev se je prijavil leta 1931, opravil vse potrebne izpite, pridobil odlična priporočila in izkazal znanje petih jezikov, slovenščine, srbohrvaščine, poljščine, nemščine in francoščine, a za redno diplomatsko službo vendarle ni bil izbran. Še naprej je honorarno delal na veleposlaništvu, dokler se leta 1935 ni podal v podjetniške vode.

V Varšavi je odprl trgovsko zastopništvo za nemške firme, ki so izdelovale pisalne stroje. Ker so ga na jugoslovanskem veleposlaništvu cenili, je brez formalnega statusa še vedno delal zanj. Konec leta 1937 ga je jugoslovansko zunanje ministrstvo imenovalo za svojega častnega vicekonzula v Varšavi. Medtem se je leta 1931 v Varšavi poročil s poljsko Judinjo Janino Glocer (1905, Varšava–1997, New York) in kmalu se jima je rodil sin Andrej (1933, Varšava–2011, London).

~

"Poljska ni nikoli dala kvizlinga …" (Azra, 1981)

~

Ko je 1. septembra 1939 z napadom na Poljsko izbruhnila druga svetovna vojna, je imela ta država okoli 35 milijonov prebivalcev. Poljaki so bili z okoli 69 odstotki najbolj številčna skupina, sledili pa so jim z okoli 13 odstotki Ukrajinci, Judje z okoli devetimi odstotki, Belorusi z okoli tremi in Nemci z okoli dvema odstotkoma. Že 8. septembra so nemške enote začele oblegati prestolnico Varšavo. Nemškemu napadu je 17. septembra sledil še sovjetski napad. Kljub junaškemu odporu je bila Poljska poražena. Branilci Varšave so kapitulirali 28. septembra. Organizirani vojaški odpor se je končal v začetku oktobra. Majhen del vojske in vlada sta odšla iz Poljske in nadaljevala delovanje v tujini. Ozemlje Poljske je bilo razdeljeno: malo več kot polovico je zasedla Sovjetska zveza, ostalo je zasedla Nemčija.

Etnocid ali izničenje Poljakov kot naroda

V nemškem delu zasedene Poljske je bilo nacistično nasilje do Poljakov od začetka okupacije namenjeno etnocidu ali izničenju Poljakov kot naroda. Isto usodo so nacisti namenili in ne dosti kasneje tudi izvajali nad Slovenci. Vendar so bile metode na Poljskem takoj bolj nasilne: tako so nacisti v okviru tako imenovanega Intelligenzaktion do spomladi 1940 brez kakršnihkoli pravnih formalnosti usmrtili okoli 100.000 poljskih izobražencev. Eden izmed izvajalcev tega nasilja je bil na Pomorjanskem stotnik SS Friedrich Class (1899, Blaubeuren–1945, Düsseldorf), ki je nato kot major SS v letih 1941–1942 deloval v Mariboru.

Ne glede na nacistično nasilje je takoj po začetku okupacije začela delovati podtalna poljska država, ki je bila podrejena vladi v izgnanstvu. Ustanovljenih je bilo več oboroženih organizacij, ki so se leta 1942 večinoma združile v Domovinsko armado. Ves čas vojne je večina Poljakov podpirala podtalno državo. Zato na Poljskem ni nikoli nastala kakršnakoli oblika kvizlinške oblasti ali vojaških enot.

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Poljska evropska država z največjim število Judov. Njena prestolnica Varšava je bila evropsko mesto z največjim številom Judov: bilo jih je okoli 360.000 ali skoraj tretjina vseh prebivalcev. Nasilje nacistov nad poljskimi Judi je bilo že od začetka okupacije še bolj grobo, neposredno in vseobsegajoče kot do Poljakov, saj je bil cilj genocid ali fizično uničenje Judov. V zelo kratkem času so bile v skladu z nacističnimi rasističnimi zakoni poljskim Judom odvzete vse človekove pravice in večina premoženja. Kot zadnji ukrep pred fizičnim uničenjem so poljske Jude že od 8. oktobra 1939 zapirali v gete. Najprej so nastali manjši geti, 16. novembra 1940 pa je bil v Varšavi ustanovljen največji geto.

V getu 450.000 Judov

V varšavskem getu je bilo zaprtih okoli 450.000 Judov, kar je več, kot je bilo Judov v Varšavi pred začetkom vojne, saj so vanj pripeljali tudi Jude iz območij okoli Varšave, pa tudi iz nekaterih mest iz območja takratnega Tretjega rajha. Prav zato je poleg Auschwitza, kjer je umrlo okoli milijon Judov, Varšava najbolj znano prizorišče holokavsta. V varšavskem getu je do začetka deportacij zaradi lakote in bolezni umrlo več kot 100.000 ljudi. Med 22. julijem in 12. septembrom 1942, torej v času največje deportacije ali Großaktion Warschau, so v getu ubili okoli 10.000 ljudi, iz njega pa odpeljali okoli 250.000 ljudi v uničevalno taborišče Treblinka in jih tam ubili v plinskih celicah, okoli 11.500 ljudi so odpeljali v delovna taborišča. Nazadnje je ob likvidaciji varšavskega geta med 19. aprilom in 16. majem 1943 izbruhnil upor, ki je najbolj znani primer judovskega aktivnega odpora proti holokavstu. O življenju in smrti v varšavskem getu govori veliko umetniških del. Verjetno sta najbolj znana dva filma: Korczak Andrzeja Wajde (1926, Suwałki–2016, Varšava) sina Poljaka, ubitega v Katinskem pokolu, in Pianist Romana Polanskega (1933, Pariz), ki je kot tričetrtinski Jud preživel holokavst zaradi pomoči Poljakov.

Poljska podtalna države je pomagala Judom. Sprva razpršeno pomoč je od konca leta 1942 zagotavljal Svet za pomoč Judom, znan s tajnim imenom Żegota. Glede na takrat že potekajoče uničevanje Judov je bila glavna naloga Żegote reševanje življenj Judov, predvsem otrok. Ena od junakinj Żegote je bila Irena Sendler (1910, Varšava–2008, Varšava), ki je rešila na stotine otrok iz varšavskega geta in zato leta 1965 dobila naziv pravičnice med narodi. Ta naziv, ki je postal splošno znan zaradi filma Schindlerjev seznam, podeljuje najbolj pomembna izraelska ustanova za ohranjanje spomina na holokavst Yad Vashem. Zato je Varšava postala tudi mesto, kjer se je med vojno s pomočjo someščanov skrivalo nič manj kot 28.000 Judov, in kar se sliši skoraj neverjetno, kar 11.500 ali okoli 40 odstotkov jih je preživelo.

Poljska je sicer država z največjim številom pravičnikov med narodi: kar 7232 Poljakov (ali več kot četrtina vseh podeljenih) je do začetka leta 2022 dobilo to izjemno priznanje. Poudariti velja, da je bila za skrivanje Judov na Poljskem od 15. oktobra 1941 predvidena in v večini primerov izvršena smrtna kazen tako nad skrivajočimi se judovskimi begunci kot tudi nad njihovimi nejudovskimi skrivalci.

Žal niso begunce in njihove pomagače ogrožali samo okupatorji, temveč tudi nekateri Poljaki bodisi kot kolaboranti bodisi kot izsiljevalci. Poljska podtalna država je izsiljevalce in kolaborante kaznovala po sodbah ilegalnih sodišč s smrtnimi kaznimi, ki so jih izvrševali vojaki Domovinske armade.

Pravičnik v Varšavi

Takoj po začetku nemške okupacije Poljske je Punčuh moral zaščititi ženo in sina, ki sta bila po tukaj veljavnih predpisih "prava" Juda, in ne, kot bi bila v drugih območjih pod oblastjo nacistov, Judinja, poročena z "arijcem", in Poljud ali "mešanec prve stopnje". Kako je Punčuh rešil ženo in sina, ki bi kot "prava" Juda morala biti izpostavljena vsem stopnjam preganjanja od na Poljskem že s 1. decembrom 1939 uvedenega obveznega nošenja judovske zvezde do zadnje stopnje – usmrtitve, ni znano. Možno je, da je pri tem uporabil svoj diplomatski status, ki pa je veljal samo do 6. aprila 1941, ko je zaradi napada na Jugoslavijo prenehalo delovati jugoslovansko predstavništvo v Varšavi.

Toda Punčuh ni pomagal samo svojim najbližjim. Že pred koncem leta 1939, ko so popisali premoženje Judov, je nekaterim pomagal tako, da je od njih prevzel premoženje, ki bi sicer bilo zaplenjeno. S prevzemom judovskega premoženja je nekaterim Judom v getu omogočil, da so pobegnili iz geta s pomočjo lažnih identitet in s skrivanjem preživeli v "arijskem" delu Varšave. Na ta način je Punčuh pomagal Judom vse do izbruha varšavske vstaje. Kakšna je bila Punčuhova vloga, se zelo jasno razbere iz opisa Marcela Reich-Ranickega (1920, Włocławek–2013, Frankfurt na Majni), preživelega iz varšavskega geta in kasneje znamenitega nemškega literarnega kritika: "Da bi Jud v 'arijskem' delu mesta sploh preživel, so bili potrebni trije pogoji. Prvič: potreboval si denar ali dragocenosti, da si si preskrbel ponarejene osebne dokumente, da sploh ne omenjamo tega, da si moral vzeti v zakup tudi vrsto izsiljevanj. Drugič: tvoj videz in vedenje nista smela biti takšna, da bi Poljaki posumili, da si Jud. Tretjič: zunaj geta si potreboval nejudovske prijatelje in znance, ki so ti bili pripravljeni pomagati. Če sta bila pri Judu, ki je hotel prebegniti v 'arijski' del mesta, od teh treh pogojev izpolnjena samo dva, je bil njegov položaj že vprašljiv, če je bil izpolnjen samo eden, so bile možnosti minimalne."

Vse dokler je v Varšavi obstajal judovski geto, je Punčuh nekatere Jude oskrboval s hrano; še posebej pa je bila pomembna njegova pomoč edini judovski bolnišnici Czyste (danes Szpital Wolski im. dr Anny Gostyńskiej). Ko je po 22. juliju 1942 postalo jasno, da bo geto uničen, je nekaterim Judom s podkupovanjem omogočil pobeg iz geta.

V več primerih je begunce skrival v svojem stanovanju v shrambi, ki ji je dozidal dvojno steno, v večstanovanjski zgradbi na ulici Bagatela 10. Ta je bila sicer v neposredni bližini sedeža nemške policije. Nekatere Jude je skrival tudi v svoji vili v varšavskem primestnem naselju Konstancin. Njegov sin Andrej se je kasneje spominjal: "V letih od 1940/41 pa do varšavske vstaje leta 1944 so bili v naši hiši ves čas gostje, ki so ostali za nekaj dni, dokler se ni našlo skrivališče za njih. Nikoli nisem vedel, kako jim je ime ali kam gredo. Tako je bilo bolj zanesljivo za primer, če bi nas aretirali. Moj oče je imel zaradi svojega podjetja ustrezne finančne vire, da je beguncem pomagal denarno, pa tudi, da je izplačeval izsiljevalce." Vsaj v enem primeru septembra 1943 je France Punčuh sodeloval pri rešitvi dveh Judinj celo iz nemškega zapora.

Ubit 9. septembra 1944

Ob izbruhu varšavske vstaje je bilo stanovanje družine Punčuh v delu mesta, ki je ostal pod nemškim nadzorom. Zato so se zatekli v osvobojeni del mesta, kar jih je zelo verjetno rešilo smrti, saj so v prvih dneh vstaje v parku v neposredni bližini njihovega stanovanja ubili vsaj 5000 prebivalcev tega dela Varšave. France Punčuh je bil nato ubit 9. septembra 1944 pred zgradbo na ulici Sienkiewicza 4 v središču Varšave. Njegova žena Janina in sin Andrej sta živa dočakala konec vstaje. Postala sta del več pol milijona prebivalcev Varšave, ki so bili izseljeni ali poslani v koncentracijska taborišča. Živa sta dočakala tudi konec vojne. Nemško sistematično uničevanje Varšave po zatrtju vstaje je preživela tudi stavba s stanovanjem družine Punčuh. Samo 15 odstotkov predvojnih stavb Varšave je dočakalo konec vojne.

~

"Kdor je rešil eno življenje, je rešil ves svet." (Babilonski Talmud)

~

Na listini o podelitvi statusa pravičnika je zapisan zgornji citat. Njegovo sporočilo govori o tem, da med drugo svetovno vojno na območjih Evrope, kjer so živeli Judje in so bila pod nadzorom nacistov, ni bilo nikogar, ki ne bi bil povezan s holokavstom. Mnogi so bili nemočne žrtve, premnogi poslušni storilci. A največ je bilo tistih, ki so bili nemi opazovalci. In najmanj tistih, ki niso bili Judje, a so jim, tudi za ceno lastnega življenja, pomagali. Četudi so rešili eno samo človeško življenje, so naredili več kot velika večina ostalih. Menim, da bi si v današnji Evropi in Sloveniji morali želeti, da bi bilo čim več ljudi takšnih, kot so bili pravičniki med holokavstom.

Po trenutnem stanju raziskovanja je znanih več kot 20 Judov, ki jim je je v letih 1939–1944 tako ali drugače pomagal Punčuh. Leta 2004 je bil razglašen za pravičnika med narodi, prvotno sicer kot jugoslovanski diplomat, kot eden izmed srbskih, od leta 2013 pa kot eden izmed 16 do zdaj uradno priznanih slovenskih pravičnikov. Punčuhovo medvojno delovanje v Varšavi je bilo leta 2014 prvič predstavljeno slovenski javnosti s publikacijo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije in odkritjem spominske plošče na rojstni hiši v Logatcu.

~

Leta 2016 je avtor tega članka napisal prispevek o Punčuhu za knjigo o slovenskih pravičnikih. Od leta 2021 je na zgradbi v Varšavi, v kateri je Punčuh med vojno skrival judovske begunce, spominska plošča. Ob letošnji 80. obletnici Punčuhove smrti smo v Sinagogi Maribor pripravili kratki dokumentarni film o njem.