Seveda, primarno smo zdaj zazrti v medicinsko znanost. V velikem upanju čakamo novice o odrešitvi v obliki cepiva ali učinkovitega zdravljenja. Vendar je treba razumeti, da trenutna situacija vzporedno orisuje dileme, ki so mnogo širše od zdravstvenih. Vse, kar nam je bilo še pred mesecem dni samoumevno, se je obrnilo na glavo. Priča smo zaustavitvi mednarodnega prometa, mestna središča največjih mest so postala mesta duhov. Ko se zaprejo še temeljni sakralni objekti današnjega potrošniškega sveta - nakupovalna središča -, je jasno, da se je motor globalnega kapitalizma ustavil. Takšni scenariji so bili v naših predstavah rezervirani samo za filmske apokalipse. Nekateri odločevalci vse do zadnjega niso verjeli, da lahko to doleti tudi njih. Naivno so čakali in poslušali glasbo, medtem ko se je Titanik potapljal. Ustavitev kapitalistične ekonomije se jim zdi nemogoča. Alternativa oziroma podcenjevanje te grožnje je grozovito. Virus zahteva plačilo davka v dveh tednih. Brez odpustkov in popusta. Zdravstveno osebje v državah, ki jih je pandemija najhuje prizadela, razmere najpogosteje enači z vojnim stanjem.
Mit o solidarnostni skupnosti EU
Od sredine marca je število mrtvih zaradi koronavirusa v Italiji dnevno presegalo število 300. Od 20. marca do zdaj ni niti enkrat prišlo pod 600 mrtvih na dan. Španija gre po isti poti. Ob takšnem stanju bi seveda pričakovali solidarnostno pomoč vseh zavezništev, v katera je vključena Italija. Sam osebno sem - vem, naivno - pričakoval, da se bo v takšnih razmerah odzvala EU. Pričakoval sem vsaj majhen delež tiste angažiranosti, vneme in tudi pritiskov na države članice, ki smo jo videli ob reševanju investicij zahodnih bank v Grčiji. Omejitev in nadzor širjenja virusa v Italiji bi morala biti v interesu celotne Evrope in celo celega sveta, torej tudi v sebičnih interesih posameznih držav. A zelo kmalu je postalo jasno, da so voditelji v EU Italijo in njene žrtve očitno odpisali. Starejši prebivalci severa Italije, med katerimi je največ žrtev, so postali homines sacri. Ljudje, ki jih s parafraziranjem besed italijanskega filozofa Giorgia Agambena lahko opišemo kot tiste, ki se jih lahko pusti umreti brez zagotavljanja solidarne pomoči v obliki zdravstvene opreme in zdravstvenega osebja. Vendar to ni presenečenje. To za EU ni nič novega. Varčevalni ukrepi, ki so bili ob recesiji iz Bruslja vsiljeni državam, tudi Sloveniji, so drastično oteževali preživetje, vodili v bedo in tudi smrt številnih. Vrednost človeškega življenja v EU je nazorna tudi ob prihodu beguncev, najbolj očitno leta 2015. Umiranje ljudi v Sredozemskem morju in tudi v Kolpi ni nikogar ganilo. Rešitev smo našli v namestitvi žičnatih ograj. Solidarnosti in pomoči EU tudi takrat praktično ni bilo.
Dovčerajšnji “davkoplačevalski paraziti” - javni uslužbenci (zdravstveno osebje, v javnih in ne zasebnih zdravstvenih zavodih, policisti, vojaki, raziskovalci) so čez noč postali heroji
Mit o moči in učinkovitosti zahodne ekonomije in kapitalizma
Trenutna kriza je pokazala, da je kapitalistični sistem, njegova trenutna izpeljanka neoliberalizem in ekonomije zahodnih držav, v svojem bistvu le prestrašen krhek nasilnež. Priložnosti in moč si ustvarja s krčenjem pravic, privatizacijo in kopičenjem kapitala v rokah maloštevilnih. Uničuje solidarnost in pretvarja življenje v hektično tekmo vseh proti vsem. To nam je bilo že znano, s trenutno krizo pa je postalo jasno, da je ta kapitalizem tudi popolnoma neodziven in neproduktiven. Si kdo v danih razmerah še upa zagovarjati, da naj trg uredi zdravstveno oskrbo ali že samo dobavo zaščitnih sredstev, respiratorjev in drugega nujnega materiala? Razblinil se je neoliberalni blef z idealiziranjem neoviranega trga in promocijo šibkega javnega sektorja. Prvi očitno ne deluje, dovčerajšnji "davkoplačevalski paraziti" - javni uslužbenci (zdravstveno osebje, v javnih in ne zasebnih zdravstvenih zavodih, policisti, vojaki, raziskovalci) pa so čez noč postali heroji. Razvoj in posledice epidemije bodo v ZDA v prihodnjih tednih nazorno pokazali delovanje kapitalistične logike pri zagotavljanju zdravja. Pričakujemo lahko najkrutejšo demonstracijo socialnega darvinizma. Razmere, ko najbogatejše države sveta niso sposobne zagotoviti ali proizvesti povsem osnovnih in tehnološko primitivnih zaščitnih sredstev, kot so zaščitne maske, kažejo na popolno produkcijsko in tudi organizacijsko kapitulacijo našega sveta. Vsi izgovori so pri tem odveč. To je cena neoliberalne globalizacije, discipliniranja lokalnega delavstva in izvoza proizvodnje v države s ceneno delovno silo. Na Kitajskem so bili sposobni v nekaj več kot tednu dni zgraditi in opremiti bolnišnico, v Evropi in ZDA pa nam v mesecu dni ni uspelo zagotoviti dovolj osnovnih zaščitnih sredstev za zdravstveno osebje. Delovati smo začeli po načelu "država državi volk" in zasegali osnovno zaščitno opremo. Namesto sistemskih rešitev nas rešujejo donacije, angažirani vplivneži z zvezami v mednarodnih elitnih krogih in posamezniki, ki še znajo sešiti maske ali imajo ambicijo izdelati respiratorje.
