So mediji res notranji sovražnik?

V nadaljevanju premierjevega čivka je tudi jasno obrazložena. Za to nadaljevanje si je treba vzeti trenutek časa, ker tolikšne politične patologije v enem stavku zlahka ne boste našli. Mediji, pravi premier, smo "s svojim skrajno neodgovornim spodbujanjem kršitev zakona o nalezljivih boleznih odločilno prispevali k razrasti bolezni in kritično ogrozili zdravje in življenja sodržavljanov". Kdo? Mediji?

Izjavo bi še nekako razumeli, če bi bili nekje v brezpotjih mraka socializma. Kjer si si po partijskih in udbaških doktrinah izmislil bodisi zunanjega bodisi notranjega sovražnika, ko je bilo treba prikriti ali zakriti lastno nesposobnost, napake ali preusmeriti pozornost s svojih dejanj, še posebno takrat, ko se ti ruši hiša iz kart. Notranji sovražnik so tako, v skladu s to doktrino, ki se je poslužuje premier, postali mediji. Tisti mediji, ki so 1. junija naročili letala, s katerimi se je naznanil konec epidemije? Ali tisti mediji, ki so kljub opozorilom stroke - da bi premierjevemu hrvaškemu kolegu Andreju Plenkoviću rešili turistično sezono - odprli mejo s Hrvaško, od koder je pljusknil prvi val okužb?

Tisti mediji, ki so po spomladanskem valu zatrjevali, da bomo v drugem valu stoodstotno pripravljeni? Tisti mediji, ki so zmerjali "neodgovorne" državljane, sami pa niso nosili mask ali se držali pravil, ki so jih sami sprejeli? Tisti mediji, ki so nastavili komunikacijsko poraznega vladnega govorca Jelka Kacina? Ali tisti mediji, ki so na čelo NIJZ postavili lik Milana Kreka, za katerega še danes ne vemo, kako se je tam sploh znašel? Morda pa je imel premier vendarle v mislih tiste medije, ki so naredili tako, da sta si vladni govorec in zdravstveni minister Tomaž Gantar javno delila zaušnice? Pa da ne pozabimo - mediji so poskrbeli tudi za korupcijo pri nabavi zaščitne opreme. Mediji so, seveda, krivi tudi za to, da si je le šest odstotkov državljanov namestilo vladno mobilno aplikacijo. In kdo je kriv, ko ni več Šarčeve vlade? Mediji.

Za trenutek se umaknimo izza železne zavese proti zahodu, iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo, kjer so notranji sovražniki odmrli že pred 30 leti, torej. V zahodnih demokracijah so voditelji, ki dajo kaj na demokracijo, osebno dostojanstvo in spoštovanje sedme sile, sklicali urednike najpomembnejših medijev in jih prosili za pomoč pri obvladovanju epidemije. Dobili so jo. Takšni voditelji so se medijem medtem že zahvalili za pomoč. A ne v Sloveniji. V naši državi premier skliče svojo propagandno mašinerijo in "reda radi" še obe največji televiziji. Drugih ne. Ker so krivi, čeprav so za razliko od vlade in njenih strankarskih trobil epidemijo pospremili na najvišjih obratih in s profesionalnostjo, kar so prepoznali tudi njihovi uporabniki, ne nazadnje z višjo gledanostjo in branostjo. S kredibilnostjo in zaupanjem, dvema pojmoma, ki sta trenutni vladi v spopadu z epidemijo kronično umanjkala.

Kredibilnost in verodostojnost je zamenjalo zmerjanje medijev, opozicije, protestnikov, nevladnikov in ne nazadnje tudi državljanov, ki so, pod črto, generalno označeni za kršilce vseh ukrepov, ki jih sprejema oblast. Iz svojega balona pa nočejo videti, da se plebiscitarna večina drži vseh ukrepov, tudi če so še tako nesmiselni. Ampak to seveda ni pomembno, ukrepi so le kost za glodanje, da lahko v ozadju poteka gospodarsko, politično in družbeno preurejanje države. Čistke v policiji. Demontaža regulatornih agencij. Privatizacija. Kriza, kakršne ne pomnimo, je le paravan za izpolnjevanje lastnih ciljev.

In kako v to sliko umestiti močno aktivacijo oslabljene in sprte opozicije, intelektualcev (ki jih ta oblast seveda globoko prezira) in nekdanjega Janševega ministra Jožeta P. Damijana, ki se ustoličuje kot prvi premierov izzivalec? Strelivo in pogonsko gorivo jim je, ne da bi mu bilo treba, priskrbel premier osebno. V zadnjih dneh z občutkom, da epidemijo izkorišča za državo po meri SDS, da stanja v državi ne obvladuje več oziroma da ga bo obvladoval z že omenjenimi komunističnimi prijemi, tudi povečano (policijsko) represijo. Ki jo je brez dlake na jeziku napovedal "nepreklicno odstopljeni" notranji minister Aleš Hojs.

So torej mediji res notranji sovražnik? Ali pa ta sedi v vladni palači?