Srbski režiser in pisatelj Goran Marković: Ljubezenski trio z vohunom

Gotovo je bil Zbirni center najbolj čuden film naše mladosti. Čuden tako, da ob njem nisi vedel, kdaj se čuditi, kdaj smejati in kdaj jokati. Včasih te je celo spreletel srh, nepojasnjen strah, čeprav je komedija. Mračna komedija, v kateri se na veliko in sočno preklinja, kar je bilo v takratnih igranih televizijskih vsebinah normalno. Ljudje bledih lic, pretirana šminka, nagrobniki, izkopanine in svetloba, ki slepi gledalca. Kaj je to fantazijski film, nismo imeli pojma. Ampak - eno osrednjih vlog je igral Dragan Nikolić in samo to je bilo takrat (najstnicam) pomembno. Tisti neoporečni frajer z dirkalnim fičkom iz filma Nacionalni razred. Pod obe filmski stvaritvi se je podpisal srbski režiser Goran Marković.

Zbirni center je leta 1989 navduševal tudi precej bolj zahtevno kritiko od jugoslovanske mladine in stroka po svetu ga je nagrajevala s festivalskimi titulami, medtem ko je tako ali tako pometel s konkurenco na vseh festivalih v takratni Jugoslaviji. Gledali in ploskali so mu filmski žiranti od Španije, Francije, Kanade pa vse do Indije. V njem so prepoznali sijajno idejo o prehajanju med "tukajšnjim in tamkajšnjim" svetom, "igralski masterpis" so mu rekli, fascinirala pa jih je tudi scenografija. Takrat triinštiridesetletni Marković je film posnel po knjižni predlogi legendarnega dramatika Dušana Kovačevića. Glavno vlogo profesorja Miše je zaupal svojemu očetu, takratnemu igralskemu zvezdniku Radetu Markoviću, v filmu pa igra tudi njegova mama, ikona jugoslovanskega filma Olivera Marković. Da, nadarjeni režiser je odraščal pod žarometi jugoslovanske filmske industrije, kar je v veliki meri zaznamovalo njegovo življenje.

Beograjski trio

Danes šarmantni triinsedemdesetletni Beograjčan se v svoji bogati karieri, ki jo je začel oblikovati kot diplomiranec praške filmske šole FAMU, ni izkazal zgolj kot gledališki in filmski režiser, temveč že dolga leta briljira tudi kot izjemen pisec, tako scenarijev kot romanov. Ne nazadnje je bil na akademiji njegov profesor Milan Kundera, karizmatičen češkoslovaški literarni genij. Tudi sam pravi, da je postal pisatelj "nekje vmes" in da pravzaprav nikoli ne ve, kaj bo nastalo, ko začne pisati - lahko da roman, film ali televizijska serija. Literatura se izraža z besedami, film z akcijo, v osnovi obeh pa so ideje in občutki. Oboje bi lahko bil tudi njegov najnovejši izdelek Beograjski trio. Izšel je kot roman brez forme romana, v kolažu dnevniških zapisov, časopisnih člankov, zasebnih pisem, uradnih poročil, policijskih zapisnikov, diplomatskih korespondenc, celo dešifriranih vohunskih sporočil. Vse to gradivo je avtor zbiral kar trideset let in čuval zaupne izpovedi ljudi, ki so doživeli taborišča na Golem otoku in Svetem Grgurju. Sestavil jih je v zaporedje, ki brez težav bralce pelje skozi zgodbo, čeprav si jo mora stran za stranjo sestavljati sam. Beograjski trio bi lahko bil tudi izjemno napet pustolovski film, z lahkoto bi ga, če bi želel, prelil v scenarij, saj je do neke mere tako že napisan.

Elementi dokumentarno realnega so začinjeni z zapeljivo fikcijo in bralca popeljejo v čas po drugi svetovni vojni, ko British Council predavatelja angleškega jezika zaradi nemoralnega vedenja odpokliče iz Argentine. Kot ataše britanskega veleposlaništva dobi novo službo v "primitivnem okolju", Beogradu, a v času Titovih sporov s Stalinom, ko jugoslovanska oblast na Goli otok pošilja vse politične nasprotnike, se on bolj vživi v vlogo vohuna. Ta osrednji lik zgodbe ni nihče drug kot sloviti Lawrence Durrell, kasneje sloviti angleški pisatelj in novinar, avtor znamenitega Aleksandrijskega kvarteta. Fikcija in resnica sta tako spretno prepleteni, da bralec na prvo nehote pozabi, kar dodatno podkrepijo imena realnih zgodovinskih osebnosti, od šefov državnih organov, literatov do novinarjev in drugih.

Kako izluščiti zgodovinsko resnico?

Beograjskega literarnega mojstra smo pred dnevi srečali v Ljubljani, kamor je prišel osebno predstavit svoj novi roman, pred kratkim izdan pri Mladinski knjigi. V Slovenski kinoteki je govoril med drugim o osrednjem vprašanju knjige - prepletanju fikcije z realnostjo. Marković namreč oboje tako mojstrsko prepleta, da začne vprašanje resnice bralca neustavljivo črvičiti: kako izluščiti resnico v zgodbi?

"Da bi človek nekaj izrazil, mu ni treba biti vešč v tej obrti, imeti mora še kak drug razlog. Če ga imate, potem skušate najti sredstva in ta sredstva so v nekem trenutku dovoljena. Temu se reče licentia poetica. Ta vam pusti, da izberete sredstva, s katerimi izrazite to, kar želite. Če to deluje, naj bo resnica ali izmišljija ali pa kombinacija resnice in izmišljije, torej če to deluje, potem je ta resničnost umetniška," je Goran Marković v Ljubljani govoril o svojem načinu prepletanja resnic in neresnic. S takšnim vodilom se je lotil tudi dolgo načrtovanega pisanja romana Beograjski trio, katerega naslov zveni enako poetično in intimno kot Durellow znameniti Aleksandrijski kvartet. Ne, podobnost ni naključna. "Nisem imel cenzure, ki bi me opomnila, da je nekaj preveč izmišljeno ali da ima premalo realne osnove. Eni liki so izmišljeni, eni se imenujejo tako, kot so se res, tretjim sem zamenjal ime." Tudi ekscentrični britanski pisatelj je med letoma 1948 in 1952 res živel v Beogradu s svojo bodočo ženo Evo, bil je tiskovni ataše in vohun hkrati. Ampak, ali se je zapletel v afero s svojo učiteljico srbohrvaščine, ženo pomembnega političnega voditelja? Se je šel nevarne politične igre, ko je ona skupaj s svojim možem pristala v taborišču?

Ni vse, kar je napisano, za film

Literatura zgodbe pripoveduje drugače, kot to počne film. Zato ta dva umetniška izraza po njegovem mnenju zahtevata skorajda nasprotne pristope, tako kot čas v filmu poteka čisto drugače kakor v literaturi. "Ne poznam niti enega dobrega filma, ki bi bil narejen po literarni predlogi. Vsaj ne kakega vrhunskega. In nasprotno. Vsaka stvar, ki je filmska, se ne more opisati z besedami," je bil jasen in odločen Marković. "Na primer izmenjava pogledov med dvema človekoma, ki pomeni začetek njunega razmerja. V filmu je za to potrebno nekaj sekund, v literaturi so za to potrebne strani. Tako je zanimivo tudi, da v filmu ni informacij, ki jih imamo v literaturi. Da bi v filmu povedali neko informacijo, recimo, da ste prebrali pismo, vedno kdo reče 'prosim, ne vidim dobro, mi lahko prebereš to pismo' ali pa uporabimo nek notranji glas, ki bere pismo, in tako naprej ... Ni vse, kar je napisano, za film."

Literarno preigravanje in brisanje mej med resnico in neresnico pa nista dovoljena v dokumentarnih izdelkih. Teh je Marković v svoji karieri režiral približno petdeset, medtem ko ima za seboj trinajst celovečernih igranih filmov. "Na začetku kariere sem snemal veliko dokumentarnih filmov. Mislim, da je dokumentarna zvrst izjemno pomembna in prav tako vznemirljiva. V primerjavi z igranim filmom je proces nastajanja čisto drugačen, pravzaprav obraten. Pri dokumentarnem poskušate realnim stvarem dodeliti nek smisel, razvrstite jih tako, da se povežejo v neko idejo ... Pri igranem filmu režiser počne obratno. Najprej je ideja in šele nato ustvarjamo posnetke na osnovi te ideje. Oboje je legitimno, le poti sta si nasprotni."

Markoviću so dokumentarni filmi zelo koristili, saj je tudi, ko je snemal prvi igrani film, menda imitiral dokumentarnega. Uporabljal je realna okolja in raje je v igro vključil resnične osebe, naturščike. "Šele kasneje sem se začel ukvarjati s stiliziranimi prostori, zgodbami, ki niso realne, ampak so produkt fantazije. Dokumentarno je vse bolj postajala režirana stilizacija." Danes priznava, da ga je tovrstno preigravanje prevzelo (tako kot v Zbirnem centru), saj je v filmskih studiih prizore snemal v skrajno fantazijskem, celo izumetničenem okolju. Tako zelo, da so bili ti videti "fake". Zanalašč, pravi pisatelj in režiser, ki nikoli ni razmišljal, da bi zapustil Beograd, saj ga pozna v dno duše in to potrebuje za svoje ustvarjanje.