V mojem telefonskem imeniku je zapisan kot Eci Peci in telefon sprašuje: Želite izbrisati stik? Ne morem. Ne morem še. Ime je ostalo od stare navade iz starih časov, ko je na moj "Eci ..." zmeraj odrecitiral "... peci pec, ja sam mali zec". Mali, pajade ... Sto kil po tamalem. Bil je še Srečko, Ečko in Bučko, Ec in Najdorfer. Ko sva si delila še eno pisarno na Večeru od mnogih skupnih in je zazvonil telefon, se je iz slušalke, ki sem jo dvignila, kdaj slišalo: "Najdorfera bi rad!" Pokrila sem slušalko: "Čuj, en s tvoje leve noge kliče. Si tu?"
Ec je zase namreč vedno govoril: "Na desni nogi imam črn salonar, na levi pa blatni bata škorenj. Tak sem." Prevedeno je to pomenilo, da je rojen Mariborčan, mestjanar skratka, njegova duša pa frči nad Prlekijo njegovih staršev. Če je vstopil v pisarno s pozdravom "Gnes de vena lepi den!", si vedel, kje blodi v mislih od navsezgodaj.
Ne vem, ali je bil prav ta bata škorenj vzrok, da je toliko preprostih ljudi iskalo rešitev svojih problemov prav pri Najdorferu z Večera. "Taki smo kot tisti, za katere se postavimo," je zatrjeval. V mojih podobah se zmeraj smeji. Že začelo se je tako; ko sem pred desetletji prišla na Večer kot prestrašena tajnica tabloida Kaj, me je poslal po malico. "Samo ta tekst še prepišem in grem. Počakaj!" Nobenega odziva. Končam, grem, prinesem malico iz Merkurjeve samopostrežnice. Iz pisalnega stroja Ec potegne list: "Nesi to dol direktorju." Nesem. Ko že držim roko na kljuki direktorjeve pisarne, čujem za sabo: "Si pahjena?! Kaj nisi prebrala!"
"Nisem."
"Beri."
Berem. Srečko Niedorfer zahteva, da me direktor vrže iz službe. Ker odklanjam delovne naloge, ker zganjam teror v pisarni, ker prihajam v službo očitno močno vinjena že zjutraj in to kar že prvi teden ... " Mene bi skoraj pobralo od groze, njega od smeha.
Nase je vezal veselje, to je znal.
Smejal se je iz sebe. Tudi to je znal.
In svet se mu je naklonjeno smejal nazaj. Z miškulancami njegovih labodov na Dravi, z zavetjem Balkona, "inštitucije posebnega pomena in naravnega rezervata", s "kahlo ko satan grenke kave", z vrabcem, s katerim sta si zjutraj delila pravkar spečenega domačega prijatelja, z barvami Haloz in Prlekije, domačnostjo Trčove in prepišnostjo Lucije ... In predvsem z njegovo Mojo, kot jo je imenoval na facebooku, njegovo Mišo, proti kateri smrt ni imela najmanjše šanse.
Zmeraj, ko je spet pristal v bolnišnici, smo prijatelji rekli: "Samo, da pride domov. Miša ga bo spet postavila na noge. Ga bo že zrihtala."
"Valjda! Kdaj ga tè ni!"
Nekoč se mu je na FB zapisalo, da se je spomnil epitafa za svoj nagrobnik: "Njega dni je rad sodeloval z življenjem." In življenje z njim.
Vem, da je razmišljal o smrti; komur je San Michele Axla Muntheja tako ljubo branje, mu je prišla blizu.
"Nared sem. Udari, prijateljica."
"Ne bom udarila. Uspavam te."
"Ali bom sanjal?"
"Da, vse je sen."
"Se bom prebudil?"
Na moje vprašanje ni bilo odgovora.
... Umrl sem bil, pa nisem vedel."
V zadnjih dneh poletja sta me z Mišo obiskala na domačiji v Dupleku. "Eno figo sem ti prinesel!" je vpil že iz avta. Fige z njune Trčove so bile res sladke.
Zmeraj znova se zalotim, da mi gre na smeh, ko se ga spominjam.
Življenje je veliko. In smrt je majhna.
