Teža besed

Da lahko besede prizadenejo in zabolijo bolj kot udarec, prav v teh dneh razlagam naši najstnici, ki je v uporniškem obdobju odraščanja. Sedaj, ko smo omejeni na kvadraturo stanovanja, kjer poleg običajnih gospodinjskih del in družinske dinamike potekajo še šola in službene obveznosti, je izbira besed, način komuniciranja še toliko bolj pomemben, da ozračja (še bolj) ne naelektri. A če pri otroku, ki se mu v telesu dogajajo hormonske nevihte, nekoliko vzameš v zakup, da je zelo velika možnost, da boš že navsezgodaj, nič kriv, dobil zalogo slabe volje, nerganja in očitkov, to pri odraslih osebah, sploh pa pri tistih, ki so na odgovornih pozicijah in jim je (začasno) zaupano vodenje naše države, vsekakor ni sprejemljivo.

Dan za dnem se tako lahko le čudimo, s čim nam bodo tokrat zagrozili, komu pripisali krivdo za polne bolnišnice, za odpuščanja v podjetjih, celo za smrti! Naravnost neverjetno je, s kakšno mero lahkotnosti to breme, te težke besede javno nalagajo ljudem. "Ljudje se pritožujejo, da so izgubili službe, ampak ne vedo, da je to neposredno povezano z zasebnimi druženji, ki pa jih še vedno imajo," je ta teden izjavila infektologinja Bojana Beović, vodja vladne strokovne skupine. En dan so zabave lovcev, drugi dan skrivna martinovanja, tretji dan so na tapeti tisti, ki še delajo. Kdo bo jutri? Pa se sploh zavedajo svojih besed? So izrečene nepremišljeno ali so za njimi nameni, kako denimo še bolj spreti že tako razklano ljudstvo, ki nato drug na drugega kaže s prstom, tudi ovaja? Vsekakor gre za izraz nemoči. Virus se je, kaže, že pred sprejetimi restriktivnimi ukrepi toliko razširil, da ti sedaj tudi (še) ne dajejo učinkov. In nihče nima čarobne palice, ki bi čez noč prinesla naraščanje neželenih številk. Ves svet se ubada s tem, ker je neznank še ogromno. Ampak, je to pri nas tako težko povedati ljudem? Jih pomiriti, da se trudijo in delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi se bolezen in posledice, ki jih prinaša, čim prej zamejile? Človek pokaže svojo veličino, ko prizna, da ni vsemogočen, in ko se zna za morebitno napako tudi opravičiti. Od marca do danes nič kaj tega še nismo slišali od borcev na prvih linijah, če uporabimo njihovo vojaško retoriko.

In kaj naj stori človek v odziv, ne nazadnje v svojo obrambo? Zbode nazaj, se norčuje, posmehuje ali pa še bolj zapade v skrb, da je takšno stanje brezizhodno, da ne bo zdržal še teh "ključnih štirinajst dni"? Pri določenem deležu ljudi takšna ravnanja in motiviranje s palico, ne pa s korenčkom, še bolj utrjujejo prepričanje, da virus v resnici sploh ne obstaja.

Razmah koronavirusa torej še zdaleč ni le zdravstveni in gospodarski problem, ampak je problem celotne družbe, prizadel je vse njene sfere, vsaj spremenil življenje vsakega posameznika, če ga že ni pahnil v kaj hujšega, kot je brezposelnost, duševna stiska ali nasilje v družini, kar je v teh časih zelo naraslo. In le s skupnimi močmi lahko okužbe na ravni države tudi obvladamo, je v teh dneh še ugotavljala Beovićeva. A kdaj in predvsem kako bodo pomen tega zavedanja in sodelovanja razložili ljudem? Seveda je danes, ko tradicionalne avtoritete nimajo več tolikšne teže in jih nadomeščajo medijsko bolj poznane osebe, to nekoliko težje. Sploh ko si nekdo, ki je do takrat užival visoko mero zaupanja in je nesporen strokovnjak na svojem področju, z dajanjem tovrstnih izjav sam spodkoplje kredibilnost. In ko nato še premier izjavi, da je za večino prebivalstva ključen prispevek k preživljanju epidemije ležanje na kavču in gledanje televizije, je jasno, da z vrha pogled ne seže na dno, da ni empatije do življenj (navadnih) ljudi.

Da vendarle imamo luč na koncu tunela, to pa so cepiva, ki naj bi bila kmalu na voljo, sicer nekoliko tolaži premier. Ko bomo res pred tem, da se bo za njihovo učinkovitost moral cepiti zadosten delež prebivalstva, bo zaupanje ljudi v argumente strokovnjakov in ljudi na vodilnih pozicijah, zakaj je cepljenje potrebno, ključno. Zato je skrajni čas, da njihove besede ne bodo le težke za prebivalce, ampak bodo dobile tudi potrebno težo.