Libanon s prestolnico Bejrutom me vedno znova navduši s svobodomiselnim in odprtim duhom njegovih prebivalcev. Žal je prav zaradi tega Libanon država, kjer se brutalno rešuje veliko političnih in ekonomskih problemov Bližnjega vzhoda. Vse politične ali verske skupnosti imajo svoje ekstremiste, hudo pa je, kot je dejal predavatelj na Libanonski Internacionalni Univerzi (LIU), če se ti spopadajo na ozemlju tretje države. Posledice so lahko, kot nas uči polpretekla libanonska zgodovina, zelo tragične.
Skelet hotela Holiday Inn v Bejrutu ostaja kot spomin in opomin sedanjim in bodočim generacijam. Vseh 24 nadstropij hotelske stavbe je bilo uničenih v brutalni državljanski vojni, ki je potekala na območju Libanona med letoma 1975 in 1990.
Libanon je sedaj prizadela globoka ekonomska in politična kriza. Življenje v prestolnici se za njene prebivalce spreminja v pravo nočno moro. Bejrut je bil v svojih bleščečih časih med vsemi arabskimi prestolnicami najbolj zaželena destinacija. Tudi vse največje zabavne in modne prireditve v arabskem svetu so se praviloma odvijale tukaj. Imenovali so ga "Pariz Bližnjega vzhoda". Mesto je sedaj večino časa brez elektrike in sveže vode. Na bencin je treba čakati v vrsti tudi po 12 ur (!). Bankomati ne delujejo, prav tako je nemogoče plačevati s kreditnimi karticami. V državi vlada izjemno visoka inflacija. Večerja v hotelu Mövenpick v Bejrutu znaša v njihovi nacionalni valuti milijon petsto lir. To je 17 evrov! V trgovinah praktično ni kupcev, saj večina Libanoncev, ki so ostali v državi, nima sredstev niti za preživetje. Bogati Libanonci so se iz države izselili in s seboj odnesli tudi večino denarja. Taksist, ki nas je v razmajanem taksiju peljal z letališča v center mesta, nam je zaupal svojo žalostno zgodbo. V banki je skrbno varčeval za nakup lastnega stanovanja. Po zlomu bančnega sistema v državi je izgubil vse prihranke in upanje, da bo imel lastni dom.
Ceste v Bejrutu prekrivajo komunalni odpadki, ker jih nihče ne odstranjuje. To so izkoristili iznajdljivi posamezniki, ki smeti zdaj za plačilo odvažajo čez mejo v sosednjo Sirijo. Tam jih odlagajo v obmejnih sirskih vaseh. S tem prav tako ubobožanim Sircem omogočajo skromen zaslužek.
Med mojim preteklim obiskom Damaska sem v hotelu, v katerem smo bivali, bila priča naslednjemu dogodku. Frizerju, starejšemu gospodu, je ves čas vztrajno zvonil telefon, kar me je zelo motilo. Ko sem ga prosila, naj se oglasi na klic, je samo zamahnil z roko: "Kliče me brat, prav tako frizer, iz Bejruta. Nima strank, ljudje nimajo denarja za hrano, kaj šele za frizerja." Sorodniki na družinskem srečanju v Dubaju so bili zelo začudeni nad odločitvijo, da z možem obiščeva Bejrut: "Vsi bežijo iz tega mesta, vidva pa ga želita obiskati." Svoje odločitve glede obiska Bejruta z možem nisva obžalovala. Kljub težki politični in gospodarski situaciji so sprehajališča ob morju polna ljudi. Veliko jih teče ali se ukvarja z drugimi oblikami rekreacije. Žal je v množici ljudi tudi veliko revežev, predvsem sirskih beguncev. Majhni otroci so moleli svoje ročice v upanju, da jim poklonimo nekaj denarja. Še vedno hranim star in posušen cvet, ki mi ga je prodal majhen deček.
Kdo daje pravico svetovnim politikom, da tisoče in tisoče ljudi prisilijo, da zapustijo svoje domove
V pristanišču so še vedno vidne posledice močne eksplozije zaradi napačno uskladiščenega amonijevega nitrata, ki je leta 2020 pretresla Bejrut. Eksplozija je bila tako močna, da je fizično pretresla celotno državo Libanon, čutili so jo tudi v Turčiji, Siriji, Jordaniji, celo v Grčiji in na Cipru. Taksist nam je povedal, da je njegov avto udarni val dvignil v zrak vsaj za tri metre in ga povsem uničil.
Libanon je v času državljanske vojne v Siriji skušal čim bolj omejiti vojaške spopade na mejah s to državo. Vojna se je čutila predvsem v Bejrutu, večino glavnih avenij so zasedale betonske pregrade. Na vojno so Libanonce neprestano spominjale trume sirskih beguncev, ki so izgubljeno tavale po cestah zlasti v revnejšem, šiitskem delu Bejruta. Ta del se imenuje južna provinca in se drastično razlikuje od bogatega sunitskega predela mesta.
Libanon, dežela s petimi milijoni prebivalcev, je gostil okoli dva milijona sirskih beguncev. Predavatelj na Libanonski Internacionalni Univerzi (LIU) je povedal, da so bile razmere v begunskih taboriščih zelo težke in tragične. Veliko je bilo prostitucije, družinskega nasilja, zlorabljanja otrok in drugih vrst kriminala. Univerza je zato začela izvajati program pomoči za ranljive skupine beguncev, to pa so predvsem otroci in ženske. Libanonski učitelji prostovoljci so obiskovali begunska taborišča, izobraževali sirske begunce in jim tako pomagali pri vključevanju v libanonsko družbo. Vojna v Siriji še vedno uradno ni končana, preselila se je na sever Sirije, na mejo s Turčijo. Trpljenje tam živečih Sircev je povečal katastrofalni potres, ki je prizadel tako Sirijo kot Turčijo. Tudi letalski polet iz Dubaja v Bejrut traja neobičajno dolgo zaradi zaprtega zračnega prostora nad Sirijo. Letalo mora poleteti vse do turške Antalye, kjer se preusmeri na jug in preko Cipra pristane v Bejrutu. Sedaj se sirski begunci iz Libanona vračajo domov, verjetno tudi malo na silo. Videli smo kolone avtobusov in tovornjakov, ki so prečkali libanonsko-sirsko mejo.
Globoko se me je dotaknila tragika teh ljudi, ki utrujeni sedijo na avtobusih in na tovornjakih prevažajo svoja skromna premoženja nazaj v domovino. In vedno znova se vprašam, kdo daje pravico svetovnim politikom, da tisoče in tisoče ljudi prisilijo, da zapustijo svoje domove in dobijo status begunca. Kot se zdaj dogaja z Ukrajinci.
V aramejščini, jeziku Jezusa Kristusa, pomeni beseda "Mar" Bog in beseda "haba" ljubezen. Iz tega je nastala arabska beseda marhaba, kar pomeni pozdravljeni. Marhaba na Bližnjem vzhodu, Evropejci!
Ko letalo zapušča Bližnji vzhod in se preusmeri proti Evropi, se vedno znova vprašam, ali znamo Slovenci dovolj ceniti mirno in varno življenje v svoji državi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
