Trije smo bili v prijateljevi hiši, ko sem zaslišal zvoke vojaškega letala. Prijatelju, ki se je šalil, sem rekel, da je to grozljivo, in zapustil sobo. Zanima me, kaj je rekel potem ... Takoj zatem sem zaslišal manjšo eksplozijo in rekel drugemu prijatelju, da je nekaj narobe. Vstala sva in šla ven, ko je strahotno zabobnelo in se je soba stresla. Nisva vedela, ali se bo strop zrušil na naju, držala sva se, da ne bi padla. Prijatelj je izgubil živce in začel kričati, jaz sem iskal drugega prijatelja, ki je bil v hiši, in najvarnejše mesto v njej. Ni bilo podobno potresu, a nismo vedeli, ali je eksplodiral avtomobil ali je bomba priletela z neba - samo to nam je bilo jasno, da je zelo resno in zelo zelo slabo."
Tako se je lani ob tem času v pogovoru za Večer spominjal Ara Kedikian, ki živi v Bejrutu, glavnem in največjem mestu Libanona, mestu, ki je v svoji zgodovini doživelo toliko gorja, da ga lahko v novodobnem času primerjamo s somalsko prestolnico Mogadiš ali bosanskim Sarajevom. Bombne eksplozije so bile tam desetletja skoraj vsakodnevnica, šele zadnja leta se je vse skupaj malo umirilo. Do tistega torka, 4. avgusta, zvečer, ko je to metropolo, nekdaj so jo imenovali bližnjevzhodni Pariz, Libanon pa kar Švica bližnjevzhodnega sveta, stresla eksplozija, močnejša od vseh pred tem. Ara je preživel, ni bil ranjen. Mnogi njegovi someščani niso imeli te sreče.
Tistega dne je v bejrutskem pristanišču izbruhnil požar, ki je nato, kot se je izkazalo kasneje, zajel tam shranjeni amonijev nitrat. To je povzročilo izjemno eksplozijo, ki je uničila pristanišče in večji del mesta. Eksplodiralo naj bi bilo neverjetnih 2750 ton amonijevega nitrata. Umrlo je najmanj 218 ljudi, okoli 7500 pa jih je bilo ranjenih.
Po eksploziji so v Libanonu izbruhnili protesti, vlada tedanjega premierja Hassana Diaba pa je teden dni po katastrofi odstopila. Kot prvemu je predsednik države Michel Aoun nato mandat za sestavo vlade podelil diplomatu Mustaphi Adibu, ki pa mu to ni uspelo. Naslednji je priložnost dobil nekdanji premier Saad Hariri, ki je sredi julija letos sporočil, da tudi njemu ne bo uspelo. V začetku preteklega tedna so v Libanonu tako dobili že tretjega mandatarja za sestavo vlade od eksplozije. To je postal milijarder in poslovnež Najib Mikati, ki je bil v preteklosti že dvakrat premier. V ponedeljek je sporočil, da mu vlade ne bo uspelo sestaviti do obletnice. S predsednikom Aounom se bo naslednjič sestal v četrtek.
Po letu dni še vedno ni znano, kaj je sprožilo eksplozijo in zakaj so bile kemikalije tam nenadzorovano shranjene šest let.
Sodnik Tarek Bitar je po navedbah pravosodnih virov zaključil več kot 75 odstotkov preiskave. Bitar upa, da bo ugotovitve preiskave predstavil do konca leta. Po navedbah odvetnika Youssefa Lahouda, ki zastopa več kot sto žrtev eksplozije, je vodja preiskave doslej ugotovil, kdo je odgovoren za transport amonijevega nitrata v Bejrut ter kdo je odločil, da se ga raztovori in shrani v pristanišču. "Vendar pa ostajajo ključna vprašanja, na katera še nimamo odgovorov, predvsem, kaj je sprožilo eksplozijo in ali obstajajo kakšne skrite povezave glede tega, kdo je tovor pripeljal v Libanon," je povedal.
Amonijev nitrat naj bi po vsej verjetnosti v Bejrut prispel leta 2013 na ladji Rhosus, ki je plula pod moldavsko zastavo in je bila na poti iz Gruzije v Mozambik. Ladjo so zasegli zaradi sodnega postopka proti njenemu lastniku. Leta 2014 so pristaniške oblasti raztovorile nevarni tovor in ga shranile v opuščeno skladišče, ki je bilo v slabem stanju. Posledice so bile strahotne ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
