(VIDEO in FOTO) Ohromljena turistična sezona: Vse oči uprte v tuje goste, ki pa jih še ni niti na mejah, kaj šele na pomolu

Zdaj bi bila turistična sezona pri nas že v polnem teku," pravi Gorazd Šinik, pri Ribogojnici Fonda odgovoren za turizem, "maj in junij sta za turistične oglede ribogojnice vsako leto popolnoma razprodana, zdaj pa ni niti enega gosta." Turistični delavci na Obali vijejo roke. "Slovenska obala je skoraj v celoti odvisna od tujih gostov," nadaljuje Šinik. Koronavirus je gostom iz tujine seveda zaprl meje oziroma jih lahko prestopijo le, če imajo trden razlog. Vendar ljudje niti ne rinejo na dopust, strah pred okužbo je še velik in sploh ni rečeno, da bo covid-19 zares premagan, da ne bo še drugega in še kakšnega epidemijskega vala. "Obisk ribogojnice je že odpovedalo 250 ameriških gostov, julija ne bo k nam očitno nobenega Šveda, ki so se bili že prej najavili. Okoli 70 odstotkov naših gostov je Avstrijcev in Nemcev, ki pa v Slovenijo ne morejo, ker meje še niso normalno odprte. Upamo, da bomo septembra in oktobra vendarle lahko gostili slovenske šolske skupine, ki jih v ribogojnico peljemo po nižjih cenah. Da bi ceno izleta za individualne goste, ki znaša toliko kot vreča krme za ribe, to je 36 evrov, zniževali? Mislim, da ne bomo," še pove Gorazd Šinik. Razmišljanje o znižanju cen ne v slovenski ne v hrvaški Istri, kamor se je Večerova reporterska izvidnica v začetku tedna odpravila preverit preddopustniški utrip v času turistične sieste zavoljo novega koronavirusa, ponudnikom turističnih in drugih storitev ni blizu. Že tako se bojijo, da bo tisto, kar bo finančno ostalo od letošnjega počitniškega poletja, katastrofalno.

Rib ne moreš ustaviti, kot ustaviš stroje

Gorazd Šinik pravi, da bodo kaj izletnikov morda nanesli, da ne rečemo naplavili, turistični vavčerji za slovenske državljane. "Ampak z vavčerjem naših izletov ni mogoče plačati in to bi bil za slovenske turiste seveda dodaten strošek, kar bo marsikoga odvrnilo od obiska." S Pontončkom, kot pri Ribogojnici Fonda ljubkovalno imenujejo svoje najmanjše plovilo, odplujemo do mrež oziroma ribogojnega polja v najjužnejšem delu slovenskega morja, v Piranski zaliv in v osrčje krajinskega parka Sečovlje. Irena Fonda, direktorica družinskega podjetja, sicer pa molekularna biologinja s strastjo, da ne rečemo z žarom, govori o ribah in morju, za kar sta jo navdušila zdaj žal že pokojni oče Ugo in brat Lean. S trdim delom in odrekanji je danes Ribogojnica Fonda, čeprav najmanjša tovrstna v Sredozemlju s 50 do 60 tonami izlova rib letno, znana in cenjena ter večkrat nagrajena za kakovost. "Prav te dni smo čakali na biocertifikat, ki smo ga dobili kot prvi v Evropi sploh. Zaradi koronavirusa smo ga čakali nekoliko dlje, kot bi ga sicer, a smo ga zdaj dobili." Ni čudno, ribe pri Fondi hranijo z najboljšo, ekološko certificirano ribjo krmo in to ročno, pri čemer rib ne pitajo, njihove ribe imajo več prostora, ker jih imajo v ribogojnici manj, ribe dlje časa odraščajo, do pet let, ne uporabljajo kemikalij, zato so njihove mreže, vrvi, verige, bloki in uteži ter sidra živi, obrasli z algami, školjkami in mehkužci, med njimi plavajo sipe, spužve, morske zvezde in ježki, rakci, kozice in druge ribe. Fondove orade in brancini, čeprav gojeni, so cenjeni prav toliko kot ulovljeni. So tudi prvi na svetu, ki imajo ime svojih rib na jedilnih listih številnih restavracij.

Priti na najbližje toplo morje ali ne

V Novigradu se sestanem z direktorjem Turistične skupnosti Istre Denisom Ivoševićem. Pred tem mi je direktor Ericaturizma v Kastaniji Ivo Žuvela razlagal, da so njegovi pred tremi, štirimi leti lično obnovljeni leseni bungalovi v senčnem borovem gozdičku zdaj zasedeni do 30 odstotkov: "To je veliko manj kot v tem času prejšnja leta, ko smo bili konec maja že skoraj stoodstotno zasedeni, največ pa je tukaj Slovencev." Ozrem se na najbližje parkirišče. Na njem je deset avtomobilov, osem registracij z najino vred je slovenskih, ena avstrijska in ena nemška. Druga parkirišča so prazna. "Upam, da bo junija že boljše, da bodo meje sploh z Avstrijo in Nemčijo spet normalno prehodne. Hrvaška država nam je pomagala, to pa že. Marca smo z njeno pomočjo sodelavcem izplačali minimalne plače, malo več za april in za maj. Ponudniki turističnih storitev lahko dobimo tudi ugodne kredite z obrestno mero okoli 0,25 odstotka," razlaga Žuvela in si ne more kaj, da ne bi pohvalil še šole: "Otroci so se praktično v enem dnevu preusmerili na pouk po spletu od doma, in to je pri nas teklo odlično. Učenci, ki doma niso imeli računalnikov, so jih dobili v dveh ali treh dneh. Zavoljo tega sem našemu ministrstvu za izobraževanje in znanost napisal pohvalno pismo, česar sicer sploh ne počnem."
Tudi natakarica v bližnjem baru na plaži, kjer je gostov zgolj za prste ene roke, je optimistična: "Vse bo v redu. Mislim, da bi lahko bila ta turistična sezona v glavnih mesecih julija in avgusta celo še boljša, kot je bila lanska rekordna." Kako, jo nejeverno vprašam. "Preprosto! Nemci, ki so doslej hodili na letovanje v Italijo in Španijo, si tja letos prav gotovo ne bodo upali, tudi če se meje odpro. Zato pa bodo v še večjem številu prišli k nam na Hrvaško. Mi koronavirusa v Istri sploh nimamo več."

Računice krčmarjev s Slovenci

"Letos še posebno računamo na Slovence, ki so pri nas s 14 odstotki drugi za Nemci, ki predstavljajo 31 vseh naših tujih gostov. Tudi Avstrijcev je 14 odstotkov, šele nato pridejo na vrsto Italijani z okoli desetodstotnim deležem. Pri tem naj naglasim, da jih od dveh milijonov Slovencev na letovanje k nam pride okoli 700 tisoč. Za slovenske turiste zato pripravljamo posebno online marketinško akcijo, da bi jih privabili k nam. Letos v Istri ne bo velike gneče, na plažah bo dovolj prostora za vse, do izraza bodo prišle bolj butične destinacije in storitve. Čisto drugače bo tudi postreči pet gostov kakor pa 20. Izkušnja bo za gosta veliko lepša. Že zdaj je vsaj v Novigradu skoraj toliko Slovencev kot prejšnja leta, ker imajo tod okoli največ svojih nepremičnin in plovil. V Poreču in Rovinju jih je veliko manj."

Ko si te lasti banka

Obiskala sva še notranjost Istre, ki slovi po svoji odlični kulinariki: tartufi, boškarin, fuži, nekaj na buzaro ... V Motovunu naju sprejme Mladen Rožanić, vinar, ki je lani odprl svoj butični hotel z 32 posteljami, s tremi nadstropji v višino in še s petimi kletnimi etažami, kjer je poleg vina v sodih tudi podzemna garaža. "Lastnik še nisem, lastnik so banke," hudomušno, a s ščepcem grenke soli pove najin gostitelj. Pravi, da bo za kredite dobil moratorij: "A na žalost obresti tečejo naprej." S ponosom nama razkaže impozantno kamnito staro stavbo, v kateri je že Avstro-Ogrska leta 1902 zgradila vinarijo z vinsko kletjo. "Vsak kamen smo sneli in na novo postavili večinoma točno na mesto, kjer je bil prej. Takih kamnoseških mojstrov dandanes zlepa ne dobite več, mi smo jih našli v dalmatinski Zagori," pravi Rožanić, katerega blagovna znamka vin in hotela se napiše po starem beneško-dubrovniškem pravopisu Roxanich.

Ukrepi takšni in drugačni

Za konec se ustaviva še v Momjanu, streljaj od slovensko-hrvaške meje. Rino Prelac, vinar in gostinec, je svojo konobo s prenočišči odprl prav na ta dan. "Imeli smo zaprto vse od 14. marca. Sedem nas dela v gostinstvu in še štirje v kleti, v vinogradništvu. Za zdaj nam je s pomočjo države, nekaj pa smo za plače primaknili še sami, osebje uspelo zadržati. Naša geografska lega je odlična, k nam prihajajo Slovenci, Avstrijci, Hrvati in Italijani. Mogoče bomo morali potrpeti še kakšen teden in se bomo vrnili v normalnost, da bodo, recimo, Slovenci tudi samo na kosilo lahko prišli k nam na Hrvaško. Kljub temu se bojim, da letošnja sezona ne bo dobra. Če bomo do konca leta prišli na pozitivno ničlo, da bomo lahko plačali stroške in delo, pa nič zaslužili, bo že dovolj."