Virtualna resničnost niso več le igrice za računalniške navdušence. Spremenila bo zabavno industrijo in gledalca

Mehiški režiser, oskarjevec Alejandro Gonzalez Iñárritu je na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer je letos prejel častno srce Sarajeva, napovedal rojstvo osme umetnosti - virtualne resničnosti (VR). "Virtualna resničnost je izjemna senzorična izkušnja, ki te povsem prevzame in ne ponuja počitka, zato je zame nekaj preprosto čudovitega. Je vse, kar kinematografija ni. Ukvarja se s podobnimi problemi, a ponuja popolnoma nove odgovore in rešitve, saj se je film ujel v tradicionalni način podajanja zgodbe iz knjig in gledališča. VR odpira čas, prostor in ritem gledalcu, ki si lahko te tri elemente oblikuje po svoje. Tako omogoča neskončne možnosti za izražanje." Avtor virtualno-resničnostne dokumentarne stvaritve Carne y Arena je priznal, da je bila produkcija zelo draga in da je še vedno omejena na specifičen prostor, a ob tem dodal, da odpira popolnoma nove umetniške horizonte, ki še sploh niso raziskani. V procesu nastanka svojega dela se je pogovarjal s stotinami priseljencev na obeh straneh mehiško-ameriške meje in iz njihovih pričevanj ustvaril izkušnjo bega čez mejo v virtualnem prostoru z dodanimi fizičnimi elementi, kot so pesek, občutek topline ognja in hladu noči.

Interdisciplinarni talilni lonec

Filozof in kritik virtualne resničnosti Kent Bye, ki je v zadnjih nekaj letih posnel kar 1200 podcastov na to temo in izkusil več kot 3000 VR-del, je novo umetniško formo poimenoval interdisciplinarni talilni lonec. Zakaj? Ker v novem, virtualnem svetu združuje užitek vseh drugih umetniških zvrsti, ostrino družbenokritičnega razmišljanja, skrivnostnost reševanja zapletenih ugank in intrigantnost preizkušanja znanstvenih odkritij in zablod. V Benetkah smo se v tajvanski instalaciji Inori lahko na primer podali v domišljijski svet japonske slikarke Mive Komacu in spoznali, kako nastajajo njene fascinantne kreature. V britanskem delu Britannia VR: Out of Your Mind smo lahko virtualno zaigrali na bobne, da je z nami zaplesalo keltsko pleme. Ameriški Traveling while Black (Potovati črn, op. p.) nas postavi v segregiran avtobus in v lokalno washingtonsko gostilno, kjer lahko iz oči v oči prisluhnemo izkušnjam zatiranih Afroameričanov. V okviru instalacije Porton Down smo sme spremenili v testni subjekt psiholoških poskusov, v Making Of pa smo se znašli kar sredi snemanja nagrajenega tajvanskega filma Juo ren mi mi – med razjarjenim režiserjem in začudenimi igralci.

Nov način pripovedovanja zgodb

Letos so za predsednico žirije v Benetkah izbrali ameriško multimedijsko umetnico Laurie Anderson, ki je zaslovela kot glasbenica, v zadnjih letih pa se podala v svet virtualne resničnosti. V okviru prvega tekmovalnega programa leta 2017 je skupaj s tajvanskim ustvarjalcem Hsin-Chien Huangom prejela nagrado za najboljšo VR- izkušnjo, letos pa sta v netekmovalni sekciji Best of predstavila svoj novi projekt To The Moon (Na luno, op. p.), v okviru katerega se gledalec znajde v vlogi astronavta, ki leti po površju Lune in nad njim. "Moram priznati, da VR ne gledam skozi razvoj. Nisem dobra članica žirije, ker mi je vse všeč," se je nasmehnila v dialogu s selektorico Rosenthalovo ter filozofom in kritikom Kentom Byem. "V prvi vrsti cenim vse vloženo delo, ker ga je ogromno. Časi za VR so divji, saj nastaja ogromno novega."

Oprijemljiva sinestezija in sled interaktivnosti

Med različnimi izkušnjami je včasih težko preklapljati. Medtem ko sem se tik po potopu v enega izmed virtualnih svetov pogovarjal z ljudmi, se nisem mogel znebiti občutka, da so v bistvu virtualni liki. "Potrebna sta prehodni čas in prostor, da lahko rekalibriraš čute. Sinestezija še nikoli ni bila tako oprijemljiva, saj lahko v virtualni resničnosti letiš, ko stojiš trdno na tleh, kipariš s svojim glasom, lebdiš v vesolju, ko dihaš zemeljski zrak, in se potopiš na dno oceana, pri tem pa ostaneš suh," je slikovito opisala Federica Polidoro. In dodala: "Nekdo bo nekoč zdravil travme z uporabo VR. Mi bomo medtem uživali samo v najbolj zabavnih aspektih te tehnologije in se z Alico podali na potovanje v Čudežno deželo brez pomoči LSD." "Največji izziv je ljudem pokazati to, kar hočeš povedati, na univerzalen in hkrati oseben način. V virtualni resničnosti je to še zelo težko, saj še nismo niti razvili besednjaka za opisovanje te izkušnje drugim ljudem," je pojasnil Bye. Največja napetost v VR-delih se po njegovem razvije med tem, koliko je gledalec sam aktiven, koliko je torej "agent" svoje lastne izkušnje, in tem, koliko je kot pri filmu ali glasbi zgolj pasivni spremljevalec pripovedi. "Če naj bi bil VR interaktiven, moram v izkušnji videti sled svoje aktivnosti. Ni dovolj, da zgolj periodično pritiskam na gumb." Z drugega zornega kota ustvarjalke se je isto vprašala tudi Laurie Anderson: "Eksistencialno vprašanje virtualne resničnosti je, koliko se lahko odpoveš lastnemu avtorstvu, da udeležencu prepustiš aktivno vlogo v izkušnji." V tem pogledu, meni, je VR podoben literaturi, ki edina omogoča bralcu ali bralki, da si ustvari svoj ritem in svoje podobe iz napisanih besed. "Ko pišem o psu, si vsak človek lahko predstavlja drugega psa. Že s tem tesno sodeluje s piscem, na domišljijski in umski ravni."

Etika virtualnih svetov

Učinki virtualnih svetov so lahko tudi drugačni kot zgolj estetski. Bye je na primer omenil, da že preizkušajo aplikacijo za tiste, ki spolno nadlegujejo svoje sodelavce ali sodelavke, saj bi jih s tem postavili v kožo nadlegovanih in mogoče spremenili njihovo obnašanje. VR ima celo medicinski potencial, ki je sicer še pretežno neraziskan, a posamične izkušnje že kažejo, da je nekaj na tem. "Ne vemo še natančno, kako telo in glava sodelujeta med seboj, in v tem ima VR izjemen potencial. Na lastne oči sem videla, kako je basist, ki so se mu zakrčili prsti in bi moral na operacijo čakati še nekaj let, v najini aplikaciji, v katerih moraš ogromno prijemati, naenkrat odprl dlan. Vsi smo samo strmeli, ko smo videli, kaj se je zgodilo," je povedala Andersonova.