Filmi in serije o prepovedanih substancah velikokrat slikajo črno-belo sliko o "slabih fantih", ki se poslužujejo najbolj krutih metod in manipulacij, da bi si izborili svoj delež na največjem globalnem črnem trgu, in "dobrih fantih", ki se navidezno upravičeno poslužujejo zelo podobnih metod, da bi jih ustavili. In s tem odkrito ali prikrito poveličujejo ali vsaj kot dano dejstvo jemljejo "vojno proti drogam", ki jo je pred približno sto leti v ZDA napovedal direktor FBI-ja Harry Anslinger in jo – tudi z grožnjami, če je bilo potrebno – vsilil večini ostalih držav sveta. V to večino lahko štejemo na primer priljubljeno serijo Narcos, filme Sicario, Slabi fantje in Boter 2, po prvih delih sodeč pa tudi najnovejšo serijo ZeroZeroZero, ki se je premierno predstavila na letošnjem beneškem filmskem festivalu in je nastala po knjigi enega od najbolj znamenitih piscev o mafiji Roberta Saviana.
"Brez nas se ves sistem pod belo fasado sesuje kot hišica iz kart," reče Gabriel Byrne v vlogi vodje transportne službe, ki z ladjami prevaža kokain mehiških kartelov po vsem svetu. Dejansko ima prav, saj zaradi "vojne proti drogam" cvetijo oboroževalni, tihotapski, mejno-varnostni in tudi zaporniški sistem, ki trenutno v ZDA predvsem zaradi politike do prepovedanih substanc svobodo odvzema največjemu deležu državljanov neke države v moderni človeški zgodovini. A razen korporacij v teh industrijah, kartelov, ki lahko bajno služijo prav zaradi obstoja črnega trga, in politikov, ki si z zaklinjanjem k tej vojni kakopak nabirajo politične točke, vsi ostali v tej vojni potegnejo kratko. Kot dokazuje Johann Hari v izjemni knjigi Chasing the Scream (Lovljenje krika, op. p.), je namreč zgrešen politični projekt, ki prinaša več gorja kot koristi.
Spreobrnjeni načelnik in trpeči preprodajalec
Zakaj, med drugim razkrivajo tudi nekateri filmarji v Benetkah, v prvi vrsti iranski režiser Saeed Roustaee s filmom Metri Shesho Nim (Samo 6,5, op. p.). V prvi polovici zgodbe spremljamo klasičen, s testosteronom nabit lov za najbolj iskanim preprodajalcem kreka v Iranu. Brezkompromisni policijski načelnik obrača ulico za ulico, izvaja aretacijo za aretacijo in muči moške, ženske in otroke, da bi se prebil do informacije, kje stanuje. Ko ga končno najde, pa se zaplete, saj se stereotipne vloge "dobrih" in "slabih fantov" podrejo in na plan pridejo ljudje za fasadami.
Kralj podzemlja kljub luksuznemu stanovanju, dragim avtomobilom in milijonom dolarjev trpi za hudo depresijo in si skuša vzeti življenje. Izkaže se za zelo inteligentnega in brutalno iskrenega sogovornika. Pojasni, da je živel v največji revščini z enajstimi brati in sestrami v hiši, ki je bila v takšnem stanju, da sta zbolela oče in mati. Z denarjem, ki ga je zaslužil, je svoji družini omogočil luksuz in izobrazbo, ki ga nikoli ne bi imela. "Kdo si zasluži, da živi v ulici, kjer se dva človeka ne moreta niti srečati, in v hiši, ki razpada," se upravičeno sprašuje. Tukaj se jasno pokaže Harijev argument, da sta kriminal in preprodaja drog v najbolj revnih četrtih po svetu za nekatere edina možnost za dvig iz te revščine. V njegovi osebnosti, ki je globoko razklana na človeško in psihopatsko plat, pa se kaže nujnost krutosti, ki jo morajo kralji podzemlja kazati, da se sploh držijo na oblasti. "Vsak naslednji je samo še bolj ekstremno nasilen, da ustrahuje druge," piše Hari. In ko eden pade, se tudi na ulicah vname vojna za začasni prestol, kot jo lahko spremljamo na primer v Mehiki.
Načelnik, ki je pred tem iskreno prepričan v pravico, pa ob procesu in misli na lastno družino začne dvomiti, koliko je ta vojna še sploh smiselna. "Kaj je nastalo iz našega dela? Pred desetimi leti je bilo v Iranu milijon odvisnikov, zdaj jih je 6,5 milijona. Koliko takšnih preprodajalcev, malih dilerjev, njihovih nasilnežev smo že aretirali, pa je na njihovo mesto vedno stopil novi," sprašuje kolega, ki se še bolj zagrizeno bori, saj je v vojni izgubil sina. In prav v tem je kavelj: v vojno proti drogam in za droge prevladujejo čustva in čustvena stanja, kot so osramočenost, strah, maščevalnost, sla po moči in denarju, ne pa strokovni argumenti. In v takšni situaciji nasilje in siromašenje prinašata samo še več nasilja in revščine. Žrtve so policisti, preprodajalci in v prvi vrsti uporabniki, ki se morajo zaradi pregona zatekati na črni trg, kjer ni nadzora nad vsebnostjo prepovedanih substanc in njihovimi cenami in kjer so vedno znova potlačeni in ponižani na dno – tako od policistov kot od kriminalcev. Edini manko filma je, da se prav stigme, ki se drži uporabnikov in odvisnikov, ne uspe lotiti na nepristranski način, saj ti vedno nastopajo kot nepregledna in nečloveška gmota zombijev.
Povezanost namesto stigme
Hari v svoji knjigi opozarja tudi na veliko stigmo, ki so je deležni zaporniki, katerih večina v ZDA sedi pod pretvezo vojne proti drogam, dejansko pa zaradi svoje rase, porekla in socialnega statusa, kot je v Benetkah pojasnil oskarjevec Tim Robbins. "V svoji mladosti v 70. letih sem videl kriminalizacijo posedovanja marihuane na primer. Ves čas sem sumil, da gre za vojno, a ne proti drogam, temveč proti ljudem drugačne polti in revežem. To se nam je potrdilo z objavo Nixonovih posnetkov, kako se bo rešil svojih sovražnikov – 'hipijev' in 'črncev'. Zapiranje ljudi, ki ne bi volili republikancev, je bila dejanska politična strategija." Njegov dokumentarec 45 Seconds of Laughter (45 sekund smeha, op. p.) kaže, kako je to stigmo mogoče razbiti. Igralec, ki je tudi sam globalno zaslovel z vlogo zapornika v mojstrovini Kaznilnica odrešitve, je član skupine Actors Gang (Tolpa igralcev, op. p.), ki po najstrožje varovanih kalifornijskih zaporih z najhujšimi zločinci in vodjami tolp izvaja delavnice za psihično in čustveno rehabilitacijo.
"V zaporu je samo eno čustvo: jeza. To je obraz, s katerim preživiš. Ni ti dopuščeno, da izraziš strah ali žalost, saj bi izpadel šibek, za veselje pa ni mesta. In če vzpostaviš varen prostor, kjer je izražanje teh čustev spodbujeno in potrebno, pri tem pa jim daš na voljo še varnost lika iz Commedie dell'Arte, se odprejo," je povedal Robbins. "Ko se v takšnem prostoru gledajo iz oči v oči, se razlike počasi stopijo in na plan prideta sočutje in razumevanje. Tako lahko najdejo pot iz zaporniške kulture, kar lahko povzroči dejanske spremembe in tudi v zaporu ustvari mirnejše vzdušje." In dejansko se hrusti, ki bi se jih na ulici ustrašili, pred našimi očmi spremenijo v čustvena, krhka človeška bitja, ki nas spravljajo v jok, smeh in s katerimi lahko sočustvujemo. Kako jim to uspeva? Tako da različne profile zapornikov, ne glede na njihovo raso, poreklo in tolpo, povežejo v skupino, ki diha kot eno. In z vajami, ki jim omogočajo, da se dokopljejo do svojih zatrtih čustev in potlačenih travm ter si s pomočjo klovnovskih mask upajo odvreči lastne. Da vse skupaj ni prevlečeno za lase, kažejo rezultati: kar 86 odstotkov zapornikov, ki so šli skozi proces delavnic, se namreč v zapor nikoli več ne vrne.
