Prav zato želi Nasa leta 2024 tja poslati astronavte v okviru programa Artemis. V tej skrajno južni regiji so za znanstvenike najbolj zanimivi prav kraterji, kjer svetloba nikoli ne doseže dna. Razlog za to je kot, pod katerim sonce sije na površje v bližini polov. Če bi denimo stali na Luninem južnem polu, bi videli, da je Sonce tik nad obzorjem, na Luno pa sije od strani, zato svetloba osvetljuje zgolj robove kraterjev, ne more pa prodreti v njihovo notranjost. Nasin satelit Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO) je v jarkih, kjer vlada večna tema, izmeril najnižje temperature v našem osončju, zato so bili znanstveniki doslej prepričani, da bi se lahko v njih ohranila voda na zelo dolgi rok. Toda nova odkritja postavljajo to prepričanje pod vprašaj.
Astronavtom, ki bodo na Mesecu iskali prst, bogato z vodo, ne bo treba v zatemnjene kraterje
Led ujet v prsti
Čeprav tamkajšnje temperature znašajo tudi do minus 233 stopinj Celzija in je v takšnem skrajnem mrazu led skoraj večno ujet v prsti, se je pokazalo, da voda vendarle uhaja iz zgornje plasti Luninega površja, ki je tanjša od širine rdeče krvničke. Nasini znanstveniki so najnovejša spoznanja objavili v reviji Geophysical Research Letters.
Nastaja nova voda?
Čeprav voda po eni strani uhaja celo iz najtemnejših kotičkov na Luni, bi lahko zaradi drugih pojavov, kot so ledeni kometi in sončni veter, nastajala nova v okviru globalnega vodnega kroga. Ravno to želijo zdaj ugotoviti znanstveniki. Za zdaj niso prepričani niti, koliko vode sploh je na Luni in ali se zadržuje zgolj v zgornji plasti ali pa se morda skriva tudi v globljih plasteh skorje.
Vsekakor pa zgornja plast po izračunih Farrella, Hurleyjeve in preostale ekipe doživlja več tisoč let trajajoča preobrazbo. Zato bi lahko bili delci ledu s polov, ki so jih znanstveniki zaznali z LRO-jevim instrumentom Lyman Alpha Mapping Project (LAMP), stari le okoli dva tisoč let, ne pa več milijonov ali celo milijard let, kot je marsikdo pričakoval. "Ti kraterji niso zgolj mrtva območja, prekrita z ledom," pojasnjuje Farrell.
Če ugotovitve njegove ekipe držijo, pravi, bodo instrumenti za zaznavanje vodnih hlapov v prihodnosti zaznali, da je nad Luninim površjem od ene do deset molekul vode na kubični centimeter.
Nasin satelit je v jarkih, kjer vlada večna tema, izmeril najnižje temperature v našem osončju
Dobre novice za raziskovanje Meseca
To odkritje je dobra novica za znanstvenike in raziskovalce, saj pomeni, da bodočim astronavtom, ki bodo na Mesecu iskali prst, bogato z vodo, ne bo treba izpostavljati sebe in svojih instrumentov zahtevnim razmeram, ki vladajo v zatemnjenih kraterjih, temveč jo bodo verjetno lahko našli kar na s soncem obsijanih delih. "Izsledki te raziskave kažejo, da meteoriti opravljajo delo namesto nas in snovi prenašajo z najhladnejših območij na mejne regije, kjer bodo lahko do njih dostopali astronavti z roverjem na sončno energijo," meni Hurley. "Podatki nam torej sporočajo, da moramo iti do ene od teh regij in iz prve roke izvedeti, kaj natančno se dogaja."
Če bi obiskali Lunino površje, bi bilo namreč precej lažje ugotoviti, koliko vode je na našem edinem naravnem satelitu, saj jo je s tolikšne razdalje težko prepoznati, zlasti ker je na dnu jarka, kjer jo prekriva senca. Znanstveniki to sicer počnejo z instrumenti, ki lahko na daljavo razločijo kemično sestavo snovi glede na njihovo absorpcijo in odboj svetlobe. "Toda za to je potreben vir svetlobe, v teh kraterjih pa tega seveda ni," razlaga Hurley.
Razumevanje vodnega okolja na Luni
Teorija raziskovalcev lahko znanstvenikom pomaga razvozlati skrivnosti o vodi na Luni, vsaj dokler na njej ne bodo pristali Nasini astronavti in začeli izkopavati vzorce ali pa dokler ameriška vesoljska agencija tja ne bo poslala novih instrumentov za zaznavanje vodnih molekul v zraku. Do zdaj je že pomagala pojasniti, ali je zgornja plast prsti stara ali nova ter kako se lahko premika po Luni. Trki meteoroidov v kraterska dna bi lahko razložili tudi, zakaj so znanstveniki odkrili zaplate ledu, pomešanega z regolitom (plastjo prahu, ki prekriva površino Lune), ne pa čistega ledu.
Čeprav je vprašanj v zvezi z vodo še ogromno, Farrell opominja, da so znanstveniki šele v zadnjem desetletju spoznali, da Luna ni le posušen, mrtev kamen, kot smo dolgo mislili. LRO, ki jo je več tisočkrat obletel in skupno zbral en petabajt znanstvenih podatkov (približno toliko kot 200.000 filmov v visoki ločljivosti), je pri tem imel ključno vlogo. Veliko zaslugo je imel tudi Lunar Crater Observation and Sensing Satellite (LCROSS), ki je leta 2009 namerno trčil v krater Cabeus, pri čemer je v zrak poslal oblak snovi z njegovega dna, ki je med drugim vseboval vodo.
"Domnevali smo, da je na polih voda, kar je LCROSS potrdil, sedaj pa imamo dokaze, da je ta tudi na srednjih zemljepisnih širinah," pravi Farrell. "Imamo dokaze, da voda nastaja zaradi trčenja mikrometeoritov, zaznali smo tudi led. Toda vprašanje je, kako so vsi te različni viri vode med seboj povezani."
Farrell in njegovi kolegi so zahvaljujoč novi raziskavi bližje odgovoru na to vprašanje.
