Po predvolilni kampanji pred prvim krogom predsedniških volitev v nedeljo vidim, da si naši politiki ne želijo sprememb. A bolj hudo je, da si sprememb ne želijo niti volivci," pravi župan najbolj transparentnega mesta na Hrvaškem Dario Hrebak. "Mnogi Hrvati niti ne gredo na volitve," nadaljuje Hrebak, "ker menijo, da nimajo nobenega vpliva na izid. Mnogi, ki pa gredo na volitve, volijo le za to, da bi ostalo tako, kot je, ker so morda zaposleni v javnem sektorju, ker imajo od aktualne oblasti kakšne beneficije. Mnogi pa gredo na volitve zgolj zavoljo ideološkega oziroma svetovnonazorskega vprašanje o nikoli končani bitki med partizani in ustaši."
Klovn na cirkuških volitvah
Hrebak s prstom pokaže na prestolnico: "Evo, v Zagrebu kljub vsem obtožbam za korupcijo vedno znova izvolijo za župana Milana Bandića. Zadnji cirkus z Bandićem je bil s hišicami v adventnem Zagrebu, ko je posel, koncesijo dobil njegov šofer z neko svojo firmo, hišice pa je potem dal dalje v najem za desetkrat višjo ceno." Hrebaku se zategadelj ne zdi nič čudno, da se je med enajstimi predsedniškimi kandidati našel tudi humorist oziroma volilni klovn Dario Juričan, ki se želi preimenovati prav v Milana Bandića. Juričan volivcem namreč obljublja, da bo poskrbel, da se bo korupcija izplačala tudi vsakemu malemu pokvarjenemu, lažnivemu hrvaškemu državljanu - in ne zgolj izvoljenim - pod motom: Korupcija za vse, ne samo zanje. O svoji kampanji sicer Juričan snema tudi dokumentarni film.
Velik del Hrvaške se je zelo spremenil, na pohodu so konzervativne vrednote, tudi rekatolizacija
Levo, desno in še bolj desno
Vendar to sploh ni bila tema hrvaške predsedniške kampanje. Ko Goldstein ocenjuje prej omenjene tri vodilne predsedniške kandidate, za katere še nikoli v 27-letni zgodovini samostojne Hrvaške rezultat po anketah ni bil tako tesen in negotov, pravi tole: "Kolinda Grabar-Kitarović je kandidatka HDZ še enkrat, ker premier Plenković preprosto ni imel drugega kandidata in je malce s stisnjenimi zobmi moral podpreti predsednico. Zoran Milanović je kot nekdanji premier pri dobršnem delu ljudi, predvsem pri tradicionalnih volivcih SDP, ostal vendarle v dobrem spominu. Miroslav Škoro je kandidat desnice, pri čemer je zanimivo kdaj poslušati Grabar-Kitarovićevo, saj zna biti pri nekaterih temah celo še bolj desna od Škora. Drugi kandidati volilnega potenciala vodilne trojice preprosto nimajo, pa čeprav so med njimi celo boljši kandidati. Recimo, mislim tu na Dalijo Orešković, zabaven je seveda Dario Juričan alias Milan Bandić, ki na humoren način načenja prave teme s tem, ko se jim kot antikandidat roga."
Prvi razcep v hrvaški družbi je levo-desno, v predvolilni kampanji se mu je pridružil še razcep narod-establišment
Dva volilna razcepa
Kako pa predvolilno kampanjo ocenjuje Dejan Jović z zagrebške Fakultete za politične znanosti? V njej opaža dva razcepa: "Prvi razcep je levo-desno. Tu je Milanović na levi, za pozicijo na desni pa se spopadata Grabar-Kitarović in Škoro. Drugi razcep se nam nemara pred volitvami dogaja prvič, gre pa za narod oziroma ljudstvo proti establišmetu. Na tem razcepu najbolj vztraja Škoro, ki pravi, da je pravi desničar on, dosedanja predsednica pa da je bolj centristična, sploh pa da je predstavnica establišmenta. Ta establišment, kamor prišteva tudi premiera in parlament ter volilni sistem, zanj ni vreden nič. Tu mislim na populistično dimenzijo, ki se s Škorom naslanja na določene državljanske pobude. Te so pri nas že večkrat kot glavni način odločanja predlagale referendume. Edini njihov uspešen referendum je bil sicer o družini oziroma o poroki, kjer so po zmagi na referendumu uspeli v ustavo zapisati, da je zakon poroka med moškim in žensko. Istospolno partnerstvo je pri nas sicer uzakonjeno, ni pa se mogoče poročiti."
Politolog Dejan Jović tudi v svoji novi knjigi Mit o domovinski vojni trdi, da hrvaškim politikom več legitimnosti daje odgovor na vprašanje, na kateri strani so bili leta 1991, kakor pa odstotek zbranih glasov na volitvah. Da je v tej tezi več kot samo zrno resnice, kaže tudi predvolilni boj za hrvaškega predsednika, kjer vodilni kandidati radi opletajo z vojaškimi temami in militarističnim besednjakom, čeprav je od vojne minilo že četrt stoletja. In, paradoksalno, čeprav v vojni niti niso aktivno sodelovali.