Vsi Kolindini biseri

Če po čem, si bomo letošnje hrvaške predsedniške volitve zapomnili po, blago rečeno, nenavadnih izjavah Kolinde Grabar-Kitarović, ki se poteguje za svoj drugi mandat na čelu hrvaške države.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Uprh

Bolj pogosto se hrvaška predsednica pojavlja v javnosti, več je takšnih biserov, predvolilna kampanja pa je kot naročena za to. Prvič je omenila, da se bo potegovala za drugi mandat v začetku avgusta na Kninski trdnjavi, ko je v bizarnem govoru pred poveljniki vojne operacije Nevihta najprej pol ure govorila v angleščini, potem pa v hrvaščini dejala, da jo “skoraj grize vest, ker leta 95 ni sama vzela puške v roko in odšla na bojišče”.
V zadnjih mesecih je bilo takšnih njenih čudnih izjav toliko, da so, lahko mirno rečemo, popolnoma obarvale njeno kampanjo. Najprej se je zapletla konec oktobra, ko je ob prejemu nagrade Fulbright dejala, da se je rodila na napačni strani železne zavese. Zgodovinarji so jo opozorili, da sta se Tito in Stalin razšla leta 1948, ona pa se je rodila 20 let pozneje. Da bi pojasnila svoje stališče, je dodala, kako ponižujoče je v bilo v njeni mladosti potovati z rdečim potnim listom, reški župan iz SDP-ja Vojko Obersnel pa jo je spomnil, da je prav ona s tem potnim listom sredi osemdesetih let odpotovala na šolanje v ZDA. Na to je predsednica odgovorila, da jo v ZDA ni poslal Tito, temveč njen oče mesar. Na festivalu Kajkavskih popevk je omenila pesem Pod brajde avtorja Rajka Suhodolčana, za katero je dejala, “da je nastala v časih, ko se Hrvaška še ni smela niti omenjati”. Na kar jo je sam avtor opozoril, da je pesem nastala leta 1999, ko je bila Hrvaška že nekaj let samostojna država.
Konec novembra je v neki zagrebški restavraciji na praznovanju njegovega rojstnega dneva zagrebškemu županu Milanu Bandiću zapela Vse najboljše in mu podarila torto z njuno fotografijo in predsedniškim grbom. Hrvaški mediji so jo opozorili, da to morda ni ravno primerno, saj se Milanu Bandiću trenutno sodi v raznih postopkih, no, Grabar Kitarovićeva je ponovila, da bo pela kadarkoli in komurkoli želi ter da bo Milanu Bandiću nosila torto tudi v zapor, če bi tam končal, v kar pa ne verjame. Stranka Milana Bandića jo na teh volitvah podpira. V začetku decembra je na svojem uradnem facebook profilu objavila posvetilo ob drugi obletnici smrti obsojenega vojnega zločinca Slobodana Praljka, kar je zgrozilo oblasti v Bosni in Hercegovini. Enega bolj bizarnih govorov v predvolilni kampanji je imela pred dnevi v Osjeku, kjer je zbrane pozvala, naj se združijo v ljubezni do domovine, kot so to lani na svetovnem nogometnem prvenstvu storili hrvaški nogometaši. “Luka Modrić je kot moj sin! Moj Lukica!” je dejala čustvena hrvaška predsednica na robu solza. Nadaljevala je, da bo odprla nova delovna mesta: “Dogovarjam se z nekaterimi državami, da jim pošljemo Hrvate na usposabljanje, oni pa se bodo vrnili na Hrvaško in od tod delali po internetu za kar 8000 evrov plače!” Javnost se ji je posmehovala, češ da je dokončno zblaznela, premier Plenković pa je moral pojasnjevati, da je verjetno mislila na delo IT-inženirja v Izraelu. No, hrvaški programerji so dejali, da predsednica govori neumnosti. Na tem istem govoru v Osjeku je Najboljše hrvaške tamburaše preimenovala v Zlate hrvaške tamburaše, potem pa se opravičila, da je mislila na njihovo nekdanje ime Zlatni dukati in jim pripisala pesem Ne dirajte mi ravnicu, katere avtor je njen protikandidat na volitvah Miroslav Škoro. Za konec je opozorila na problem depopulacije Slavonije in dodala, da si je med obiskom lipicancev v Đakovu zaželela, da bi Slavonci ponovno “hodili graciozno kot ti konji”.
V Sinju je spregovorila o tem, kako je takoj po mirni reintegraciji hrvaškega vzhoda v Vukovar odpeljala svoje otroke. Reintegracija Podonavja je bila končana leta 1998, njena otoka sta se rodila nekaj let pozneje. Na zadnjem predvolilnem zborovanju v Zagrebu je dejala, da je bil Dražen Petrović zadarski košarkaš, bil pa je iz Šibenika. V vseh njenih cvetkah pa ne smemo pozabiti na njeno izjavo o tem, kako v jugoslovanskem komunizmu ni mogla izbirati med različnimi vrstami jogurta, kar so takoj zanikali hrvaški zgodovinarji, ki so iz raznih arhivov privlekli podatek, da je bilo leta 1975 v SFRJ na voljo kar 85 vrst jogurtov.
Če vsemu temu dodamo še incident, v katerem se je voznik njenega predvolilnega avtobusa zaletel v osebni avtomobil in se preprosto odpeljal z mesta nesreče, potem ni nič čudnega, da se je v zadnjih javnomnenjskih raziskavah skoraj izenačila z glavnima protikandidatoma Milanovićem in Škoro, jamo pa si je izkopala kar sama.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta