Vrh EU: Drage pojedine na račun davkoplačevalcev

Če bi nekdo zložil na mizo vse deklaracije in izjave, ki so jih voditelji članic EU o pridruževanju držav Zahodnega Balkana sprejeli v zadnjih petnajstih letih vključno z najnovejšo, bi lahko ugotovil le, da so si na las podobne. Iz njih izhaja, da v resnici nikoli ni bilo resnega namena, da bi kateri v doglednem času, če sploh kdaj, omogočili vstop v EU.

"Moramo ohraniti evropsko perspektivo za jugovzhodno Evropo s končnim ciljem članstva teh držav v EU, ko vsaka država izpolni pogoje. Ni se nam treba premikati s hitrostjo naboja, vendar se moramo premikati. Samo potovanje je enako pomembno kot končni cilj," je izjava Ollija Rehna leta 2009, ki bi jo lahko brez težav vključili v deklaracijo, ki so jo v sredo sprejeli voditelji EU na Brdu pri Kranju. Rehn je bil v letih 2004 do 2010 evropski komisar za širitev.

"Za države Zahodnega Balkana moramo ohraniti verodostojno širitveno perspektivo, če želimo več stabilnosti v sosedstvu. Jasno je, da v mandatu te komisije in tega parlamenta ne bo nadaljnje širitve. Nobena država kandidatka še ni pripravljena," so besede predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja iz leta 2017. Luksemburžan Juncker je bil predsednik Evropske komisije od leta 2014 do 2019. Tudi njegova izjava ustreza vsebini vseh deklaracij, ki so bile doslej potrjene glede širitve EU na Zahodni Balkan, kakor so pred leti na Zahodu poimenovali skupino držav, ki so nastale na jugu nekdanje Jugoslavije, in Albanijo.

"EU potrjuje nedvomno podporo evropski perspektivi Zahodnega Balkana in pozdravlja zavezanost partnerjev na Zahodnem Balkanu evropski perspektivi, ki je v vzajemnem strateškem interesu," je floskula v najnovejši izjavi, ki so jo v sredo sprejeli voditelji.

Bogatih nečlanic vstop v EU ne zanima

Avstrijec Johannes Hahn, ki je bil od leta 2014 do 2019 evropski komisar za sosedsko politiko in širitev, je v letu 2016 v Parizu razlagal, da so članice EU glede širitve previdne, ker se bojijo, da bo zanje vsaka nova članica dodatno finančno breme. Dejstvo je, da so vse države, ki so od leta 2004 vstopile v EU, neto prejemnice evropskih sredstev, kar pomeni, da iz proračuna EU več dobijo, kot vanj vplačajo. Bogate evropske države, ki niso članice EU in bi takoj ob vstopu postale neto vplačnice v proračun EU, pa ne kažejo nikakršnega interesa za vstop.

Edina zahodna država, ki je v zadnjih petnajstih letih zaprosila za članstvo, je bila Islandija. To je storila leta 2009, potem ko jo je hudo prizadela finančna kriza. Torej se je znašla v hudih finančnih in gospodarskih težavah. Pogajanja je začela leta 2010. Čim si je finančno in gospodarsko nekoliko opomogla, je leta 2013 pogajanja ustavila, leta 2015 pa uradno umaknila prošnjo za članstvo v EU. Odločitev islandske vlade je dokaz, da se razvitim zahodnim državam, ki še niso članice, bolj izplača sodelovati v izbranih programih EU na podlagi pogodb kot se v unijo včlaniti.

Hahn je v Parizu za nepripravljenost članic EU na širitev na Zahodni Balkan uporabil besedo širitvena utrujenost. S to besedo so nepripravljenost na širitev na Zahodni Balkan v Bruslju utemeljevali predvsem v obdobju od leta 2014 do 2019. Pred tem so se izgovarjali na absorpcijsko sposobnost.

To besedno zvezo so potegnili na svetlo po letu 2004, ko je v EU vstopilo deset članic, med njimi tudi Slovenija, in letu 2007, ko sta postali članici še Bolgarija in Romunija. Pomeni pa, da je pri širitvah treba upoštevati tudi zmožnosti EU za sprejem novih članic. Definicije teh zmožnosti niso opredeljene. Niti ni določeno, koliko članic največ je meja, da EU ostane opravilno sposobna.

EU je imela že pred širitvijo leta 2004, ko je štela 15 članic, precejšnje težave pri usklajevanju nove zakonodaje in drugih sklepov. Problem so takrat reševali z izjemami. Tega so se najpogosteje posluževali Britanci, ki jih zdaj ni več v EU. Tako rekoč z vsakim novim predpisom so si zase zagotovili izjeme. Zdaj, ko je članic 27, ta sistem ne deluje več, saj bi za vsako lahko sprejeli svoj predpis. Zaradi tega so določbe v evropskih direktivah in uredbah, pa sklepih po zasedanjih napisane tako, da si jih vsakdo lahko razlaga po svoje. O absorpcijski sposobnosti se že nekaj let več ne govori.

Dodatne milijarde za nakupovalne centre

V starih članicah v zadnjih letih nad širitvijo EU na Zahodni Balkan niso navdušeni tudi zato, ker se bojijo, da bi se še bolj okrepil blok članic, ki kršijo pravila pravne države. Zato jim je zdaj, ko centralne banke tiskajo denar kot toaletni papir, najlažje zagotoviti dodatne milijarde evrov za razvojno pomoč. Ob tem je seveda jasno, da te pomoči ne bodo deležni tisti, ki bi jo najbolj potrebovali. Nakupovalni centri zahodnoevropskih trgovskih verig, dograjeni z evropskimi razvojnimi sredstvi, bodo v prihodnjih letih v državah Zahodnega Balkana zagotovo rasli še hitreje kot doslej. Pa tudi druge investicije, ki so v interesu nadnacionalk.

Širitve EU v Bruslju ni težko blokirati, ker države članice o napredku posameznih kandidatk odločajo s soglasjem. Dovolj je nasprotovanje ene same članice, pa se postopek za nedoločen čas ustavi. Najbolj to občuti Severna Makedonija, katere napredek je najprej blokirala Grčija, zdaj pa Bolgarija. Če bi bil njen vstop v EU v interesu katere od velikih članic, te blokade zagotovo ne bi bilo.

Osnova so köbenhavska merila

Osnovne zahteve za države, ki želijo postati članice EU, so sicer zapisane v köbenhavskih merilih. Tako se imenujejo zato, ker so jih leta 1993 voditelji držav članic sprejeli na vrhunskem zasedanju v Köbenhavnu. V tem dokumentu so določene tri kategorije meril. Politična merila od držav kandidatk zahtevajo stabilnost institucij, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice ter spoštovanje in varstvo manjšin. Ekonomski kriterij pomeni, da morajo države kandidatke za vstop vzpostaviti delujoče tržno gospodarstvo in zagotoviti sposobnost soočanja s pritiski konkurence in tržnimi silami znotraj EU. Administrativni kriteriji pa na papirju pomenijo sposobnost prevzema obveznosti članstva, vključno z učinkovitim izvajanjem pravil, standardov in politik, ki tvorijo pravni red EU, spoštovanje ciljev politične, gospodarske in monetarne unije.

Za države Zahodnega Balkana ta merila niso dovolj. Zanje so postopek pogajanj podaljšali z dodatno fazo, ki so jo poimenovali pogajanja za sklenitev stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov. Te države, tudi Hrvaška, ki je od leta 2013 članica EU, so najprej z EU morale podpisati stabilizacijsko-pridružitvene sporazume. Seveda so za ta podpis morale izpolniti določene pogoje, z njim so postale potencialne kandidatke za vstop v EU.

Napredek ocenjuje Evropska komisija

Bistveno je, da si je EU s podpisom teh sporazumov, ki jih zdaj nihče več ne omenja, zagotovila vzpostavitev območij proste trgovine, to je trg držav Zahodnega Balkana za podjetja iz držav EU. Države Zahodnega Balkana pa so s podpisom teh sporazumov pridobile pravico do predpristopne pomoči, ki so jo izpostavljali tudi po vrhu na Brdu pri Kranju.

Napredek kandidatk za vstop v EU z letnimi poročili ocenjuje Evropska komisija. Državam Zahodnega Balkana v teh poročilih, ki jih potrdijo države članice v okviru Sveta EU in Evropski parlament, ves čas očita, da ne naredijo dovolj na področju spoštovanja pravil pravne države in demokracije, na področju zagotavljanja svobode medijev, v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Tudi izvedba reform nasploh je po oceni Bruslja prepočasna. Za države članice so njena poročila nepomembna.

Kritični analitiki v Bruslju in državah članicah ob branju teh poročil opozarjajo, da marsičesa, kar Bruselj zahteva od kandidatk, tudi nekatere stare članice ne izpolnjujejo. Kar nekaj bi jih imelo precej velike težave, če bi se morale še enkrat pogajati za vstop v EU. Škoti so javno priznali, da bi imeli precejšnje težave pri pogajanjih, če bi se po brexitu odločili, da bi se vrnili v EU.

Nepravične in dvolične zahteve

V Bruslju tako od kandidatk zahtevajo nekaj, česar obstoječe članice ne izpolnjujejo. To ni le nepravično, ampak tudi dvolično. Če zanemarimo dvostranske spore med članicami EU in kandidatkami, so tudi sama merila za pogajanja napisana tako, da je proces mogoče vleči v nedogled in vsak poskus za napredek zatreti že v kali, pa nikomur svojega ravnanja ni treba pojasnjevati.

Veljavni postopek določa, da je izvajanje določb stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov podlaga, da država lahko uradno zaprosi za članstvo v EU. Ko ji to prošnjo države članice soglasno odobrijo, postane kandidatka za pogajanja, naslednja faza je začetek pogajanj.

Srbija in Črna gora sta tako kandidatki, ki sta začeli pristopna pogajanja. Severna Makedonija in Albanija sta v za stopnjo nižji fazi, kar pomeni, da sta kandidatki, ki čakata na začetek pogajanj. Bosna in Hercegovina in Kosovo sta kot potencialni kandidatki še za stopnjo nižje.

Koliko časa je posamezna država v kateri fazi, je odvisno zgolj od politične volje Bruslja in držav članic. Črna gora je zaprosila za članstvo leta 2008. Status kandidatke za vstop je dobila leta 2010, pogajati se je začela leta 2012. Odprta ima sicer vsa poglavja, a že nekaj časa stopica na mestu. Srbija je za članstvo zaprosila leta 2009, status kandidatke je dobila leta 2012, pogajanja je začela leta 2014. Od 35 poglavij jih ima odprtih 18.

Severna Makedonija je za članstvo zaprosila že leta 2004, status kandidatke je dobila že leto kasneje. Evropska komisija že od leta 2009 državam članicam predlaga, naj ji omogočijo začetek pogajanj. Najprej je do leta 2019 zaradi imena to blokirala Grčija, od leta 2020 zaradi jezika soglasja ne da Bolgarija. Albanija je zaprosila za članstvo leta 2009, status kandidatke ima od leta 2014. Evropska komisija začetek pogajanj predlaga od leta 2018, soglasja držav članic Albanci nimajo, ker so se v letu 2019 v Bruslju odločili združiti postopek pridruževanja EU s Severno Makedonijo. Evropski komisar za sosedstvo in širitev Madžar Oliver Varhelyi je v začetku tega leta omenil, da v Evropski komisiji razmišljajo, da bi postopek za obe državi spet razdružili, a je njegov predlog takoj naletel na nasprotovanje več članic, med katerimi je tudi Nemčija.

Bosna in Hercegovina ima status potencialne kandidatke od leta 2003, za članstvo je zaprosila leta 2016. Kosova kot neodvisne države ne priznava pet članic EU, to so Španija, Slovaška, Ciper, Grčija in Romunija. Ob tem Črna gora in Kosovo lahko kot svojo valuto brez težav uporabljata evro, ne da bi jima bilo treba izpolniti katerega od pogojev, ki jih predpisujejo v Bruslju.

Vrhunska zasedanja voditeljev članic EU in Zahodnega Balkana vse bolj spominjajo na srečanja voditeljev republik nekdanje Jugoslavije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s figo v žepu iskali rešitve za ohranitev skupne države. Vrhovi EU-Zahodni Balkan so tako zgolj drage pojedine voditeljev na račun davkoplačevalcev tako v EU kot državah Zahodnega Balkana.