Vse manj je dobrih gostiln: Zakaj nekateri manjši (in mlajši) lokali koronakrize ne bodo preživeli?

V gostinstvu je Špela Ličina začela delati pri 17 letih, ko se je odselila od doma. V zadnjih šestih letih je stregla v Žmaucu, Moderni, Klubu K4, Magdi in ostalih odmevnih ljubljanskih lokalih. Začetniška misel, da gre pač za še eno od začasnih služb, se je sčasoma spreobrnila v "ljubezen do posla", pove. Sanje so bile, da bi odprla nekaj svojega. Danes je stara 24 let, prvi obrat, ki se mu je zapisala, pa se je izkazal za velik potencial, čeprav je bilo prvo leto izredno težko. "Čez čas bi to lahko bila dobičkonosna stvar, a kakor vsaka zadeva - pa ne samo v gostinstvu - tudi sveži biznis rabi čas, da pokaže svoje prave barve," pove in pojasni, da je 'biti gostinec' brez velikih zalog kapitala preizkušnja, saj denar venomer kroži iz rok v usta, po drugi strani so obdavčitve visoke, pa tudi najemnine vsak mesec "odlomijo" dobršen del pogače, ki jo gostinci spečejo iz trdega dela in potnih srag. "Tudi iz izkušenj z drugimi gostinci, ki so na sceni že veliko dlje kot smo bili mi, lahko povem, da se je treba veliko odrekati. Verjamem, da bi, če bi bili odprti že tri ali štiri leta, stvar stala veliko bolj trdno in bi ta pretres morda lahko preživeli. A ker smo mladi, je ta korona res prišla ob napačnem času," doda in pristavi, da se je po "padcu" zdaj že docela pobrala - začetni občutek nemoči je prerasel v sprijaznjenost, ta pa v otopelost. "Vem, da naš položaj ni v noben pogledu izjema, zato tudi nočem jamrati."

V petek, 13. marca, je bila razglašena epidemija, z njo pa je odlok o nujnem zaprtju gostinskih lokalov; rečeno je bilo, da se morajo obrati zapreti s prihajajočim ponedeljkom. "Kdor dela gostinstvo, ve, da zadnji vikend pred izplačilom plač lastnikom pomeni največ. A mi smo takrat zaprli že v petek, saj so bili prestrašeni gostje in - iskreno - tudi mi," se spominja Špela. Zadnjega vikenda torej niso "oddelali", 18. marca je bilo zaposlenim treba izplačati februarske plače, 31. marca pa plačati davke. In že je nastopil 18. april, ko je bilo treba izplačati marčevske plače, pomoči države pa še ni bilo. "To pomeni, da smo plače izplačevali še več kot mesec dni po tem, ko smo nazadnje delali, prva nadomestila pa so prišla 10. maja, to je bilo pet dni po tem, ko smo lokal ponovno odprli," pojasni lastnica nekdanje Soteske 8.

Rekli boste, da mora zdravo podjetje na svojih računih za izredne čase zmerom imeti kakšno rezervo. To drži - je pa situacija nekoliko drugačna, če si s poslovanjem šele začel ali če se zaprtje vleče več mesecev. "Po pravici povedano, mi nismo imeli našparano skoraj nič; iskreno, tudi dobička v prvem letu poslovanja nismo imeli, bilo je nemogoče, da bi kaj dali na stran. Prijatelji so me spraševali, kako to, da nimamo nič našparanega keša. A ko ljudem pojasniš, da v tako kratkem času človek, ki je lokal šele zalaufal, na stran ne more dati toliko, da bi v času zaprtja lahko pokril plače in ostale stroške, to običajno razumejo," dodaja. Vse nujne izdatke je Špela plačala z denarjem, ki ga je imela, in z denarjem, ki si ga je izposodila.

Nadomestilo od države pa je nazadnje prišlo. In že je nastopilo poletje, z njim pa upanje, da bodo izplavali. "Komaj smo zvozili prvi lockdown, maja pa smo vseeno uspeli odpreti polni optimizma in zagona. Vaša podpora je bila neverjetna. Takšno povezanost ljudi redko občutiš in res je magično, ko jo," je Špela v imenu ekipe Soteske 8 strnila na Instagramu. A tudi za čas odprtja stvari niso tekle, kot so bili vajeni. "Zadnji mesec smo smeli delati le do 22.30. Običajno smo poslovali do 1. zjutraj, skrajšan delovnik nam je požrl okoli 30 odstotkov prometa. Realno - gostinci vemo, da se najboljši promet dela v nočnih urah," doda. Ko je prišlo drugo zaprtje, denarja na rezervi več ni bilo. Vedeli so, kakšni bodo pogoji životarjenja, obenem pa niso imeli pokritih niti vseh obveznosti do Fursa, ki so se nabrale v mesecih epidemije. "To, da se zamuja s plačilom prispevkov in davkov, je realna slika gostinstva v Sloveniji - to je pač način poslovanja nekoga, ki nima konstantne rezerve kapitala," oceni in doda, da je to posel, v katerem je treba neprestano vlagati. "Nekaj časa moraš delati plus, da imaš denar na rezervi in da si pripravljen na nekaj takega. Vem, nora panika je bila in toliko prošenj za pomoč je bilo, da je pač trajalo, da so državni organi to sprocesirali. V drugi rundi si nisem želela več sposojati denarja ali kako drugače reševati situacije."

Drugič za pomoč posledično ne bi mogli zaprositi, saj niso izpolnili svojih obveznosti do države. "To sem vedela, zato sem nas takoj po razglasitvi drugega zaprtja izredno odpustila. Končali smo na zavodu."

"Zato vam zaenkrat s težkim srcem sporočam, da se Soteska 8 poslavlja. Krivca ni drugega kot življenje samo. Včasih je sladko, drugič kislo, tako pač je. Važno je, da ne obupamo, da se imamo radi in predvsem, da smo zdravi. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki ste bili del moje ekipe. Rada vas imam kot svojo družino in brez vas ta plac ne bi bil, kar je bil," zaključek mlade zgodbe Soteske 8 beremo na družbenih omrežjih.

Vklopi razum, zahtevaj račun? 

Najemodajalec prostora Soteski 8 med zaprtjem ni računal najemnine. Da je to bila "njegova dobra volja," pove Špela. Medčloveška pomoč, ki se ne ozira na pogodbe, je v takih časih vredna zlata. Obenem bi bilo trditi, da pomoči države ni bilo, krivično. "Tega nismo nikoli rekli. A prišla je preveč nejasno, po prvem zaprtju mesec dni nismo vedeli, kako reagirati," pojasni in opiše, da so bila navodila podana z večera na jutro. "Delo v gostinstvu pa ni stvar, pri kateri zapreš vrata, ugasneš luči, zakleneš in greš domov, potem pa pač en dan prideš, odpreš in vse kar teče. Treba je naročiti robo, organizirati zaposlene," pojasni in pripomni, da "je grozen občutek, ko si kot delodajalec svojim zaposlenim 'kao' nadrejen, dejansko pa sploh ne veš, kaj se dogaja."

Nekaj upanja je malim podjetnikom vlil trenutek, ko je na dan prišel razpis za mikro in mala podjetja, v sklopu katerega bi naj sredstva do 10 tisoč evrov namenili gostincem. "A v razpis so padla podjetja, ki imajo štiri redno zaposlene in ki spadajo v gostinskem sektorju v samo eno dejavnost. To pomeni, da so odpadli vsi bari, okrepčevalnice, kavarne, slaščičarne. Večina gostinskih lokalov po Ljubljani pa tudi nima štirih redno zaposlenih," pogoje opiše Špela in pripomni, da je pomoč obenem prihajala prepočasi in da ima preveč "zaviralcev", zaradi katerih lahko krizo preživijo samo podjetja, ki bi jo že tako ali tako preživela. Pet let nazaj se je delalo na kampanji Vklopi razum vzemi račun, spomni. V veljavo je prišlo izdajanje računov in davčne blagajne, da se ne bi več delalo na črno. "Zdaj pa je pogoj za pridobitev pomoči to, da s svojim delom nisi presegel lanskoletnega prihodka oziroma da si delal izgubo. Namesto da bi vzpodbujali gospodarstvo, da čim prej začne delati s polno paro in da se zapravlja čim več denarja, da se izdaja čim več računov, se ljudi straši, da bi bilo dejansko bolje, če bi delali izgubo, v nasprotnem primeru pomoči ne bo ali pa se bo vračala," doda. 

V prvem valu je poskušala biti razumevajoča do oblasti in do koronskih paketov, saj se zaveda, da je to situacija, v kateri naša država še ni bila, da je to situacija, ki zahteva čas in ki jo je treba najprej "naštudirati". "Po treh ali štirih mesecih, ko vidiš, kaj se dogaja tako rekoč vsem podjetnikom, pa se vprašaš, kakšni razmisleki so bili v te stvari dani," še izrazi in pojasni, da je od marca do danes na zavodu pristalo deset tisoč ljudi iz gostinstva, do pomladi pa jih pričakujejo še dodatnih deset tisoč. "Kaj bomo naredili z vsemi temi ljudmi? Se bomo vsi prijavili na socialo? Kako bo to državi pojedlo manj denarja kot to, da bi pomagala podjetjem?" se sprašuje. Spomnimo: zaprtje enega lokala ne vpliva samo na njegove lastnike in zaposlene - ko je šla v stečaj Soteska 8, je Špela ostala dolžna tudi svojim dobaviteljem. "Tudi majhne firme, kot smo bili mi, dajo preko prispevkov in davkov vsak mesec nek košček v davčno blagajno. Kaj šele velika podjetja, v katerih se obračajo veliki denarji," spomni in izpostavi položaj večjih gostinskih dobaviteljev, ki so v tem času ostali na suhem, zaposlujejo pa veliko več ljudi, kot jih je nekdanja Soteska 8. "To je širša slika. A gospodarstvo dejansko goni veliko malih podjetij, kjer se ne delajo večji dobički, ampak gre predvsem za to, da zaposleni in delodajalec preživijo."

"Kako znamo pri nas stvari zakomplicirati"

Do težave prihaja, ker najbolj prizadetih panog ne znamo ločiti od ostalega gospodarstva in ker posledično - s ciljem preprečitve morebitnih zlorab - prihaja do ukrepov, ki so zelo omejujoči, pojasni Blaž Cvar, predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. To pomeni, da se na vse kriplje trudimo, da bi ukrepi koristili le tistim, ki so do pomoči najbolj opravičeni, obenem pa dostop (s številnimi pogoji in zapletenimi izračuni) omejujemo prevelikemu krogu podjetnikov. Inštitucije, ki vloge procesirajo (denimo FURS ali pa Zavod za zaposlovanje), so posledično zasute in nobeno presenečenje ni, da pomoč prihaja z zakasnitvijo. "Zavod za zaposlovanje je od marca do danes dobil 130 tisoč vlog za nadomestila za čakanje na delo, razumljivo je, da je to zelo težko pravočasno procesirati,"  Cvar pojasni in doda, da država s pogoji za upravičenost pod vprašaj postavlja eksistenco številnih manjših podjetnikov, ki že zaradi števila zaposlenih, stopnje padca prometa in neporavnanih obveznosti merilom pomoči ne ustrezajo. "Če je komu po prvi razglasitvi epidemije nastal davčni dolg zaradi krize, s tem dolgom ne bi smeli pogojevati upravičenosti do pomoči. Tudi tukaj bi morali sprejeti neko omejitev, ki bi določala, kdo je dejansko davčni dolžnik - morebiti od prej - in kdo ne," dodaja. Druga težava je pogojevanje pomoči s padcem prometa, o katerem je govorila že Špela Ličina, saj s tem pogojem po Cvarovem mnenju destimuliramo tiste, ki bi s svojim delom vendarle uspeli kaj prodati, "čeprav vemo, da je dobiček, ki ga lahko ima podjetje z dostavo na dom ali pa s prodajo kave 'to go' izredno majhen odstotek rednega prometa'. "Mala podjetja lahko z denarjem, ki ga zaslužijo s prodajo kave na ulici, morda poravnajo znesek na kakšni položnici, ne ustvarjajo pa s tem dobičkov, s katerimi bi lahko krili vse stroške." Slednje je še posebej očitno na primeru podjetij, ki imajo denimo 10 zaposlenih: če podjetje v tem času z dostavo ustvari 10 ali 20 odstotkov rednega prometa in ima 10 zaposlenih, je njegov strošek (skupaj z vsemi plačami in prispevki) dejansko od 18 ali 20 tisoč evrov. "In zaslužiti teh 20 jurjev po 3 mesecih s prodajo kave in z dostavo na dom, je nemogoče. Toliko 'čistega' podjetnik ne zasluži niti v treh letih, kaj šele v treh mesecih, ko dejavnosti niti ne more docela opravljati," dodaja Cvar.

Ne pozabimo, da je s 7. decembrom gostince, ki se trudijo z brezkontaktno prodajo, doletel še dodaten pretres. Dotlej je bil v veljavi odlok, ki je dovoljeval tudi prevzem alkoholnih pijač, zdaj pa taka prodaja ni več mogoča. Na ministrstvu za gospodarstvo so pojasnili, da se prepoved nanaša "zlasti na osebni prevzem alkohola in alkoholnih pijač v gostinskih obratih," s tem bo, so sporočili, dopolnjena prepoved konzumiranja prevzete hrane in pijače na javnih površinah. Tudi zato, da se zmanjša možnosti za nesreče, nasilje in poškodbe, ki bi lahko še dodatno povečale obremenitve zdravstvenega sistema, pravijo.

Kaj pa prihranki gostincev, o katerih zunanji opazovalci kramljamo tudi pod objavami na družbenih omrežjih? Pomladi je bila kondicija vseh obratov dosti boljša in rezerve so bile, pove Cvar. "A so pošle. Predstavljajte si recimo en gostinski lokal srednje velikosti, v katerem so zaposleni razvrščeni v dve izmeni, v vsaki pa morajo delati kuhar in dva natakarja," začne. Tak lokal ima skupno najmanj 10 zaposlenih, velika večina večjih obratov pa zaposluje med 30 in 40 ljudi. "Vemo, koliko denarja je potrebno imeti, da lahko pokriješ eno plačo. Dobički v gostinstvu pa se gibljejo med povprečno od šest do osem odstotkov, to je torej delež, ki lastniku ostane po tem, ko poravna vse obveznosti," še pojasni sogovornik in spodbudi k temu, da si vsak zase izračuna, kako dolgo bi moral podjetnik varčevati, da bi imel dovolj prihrankov za kritje takih vsot za vse zaposlene. "V gostinstvu pa so dobički nizki zaradi nizke dodane vrednosti. Problem je v tem, da gre za panogo, ki je strateško pomembna - 12 odstotkov BDP-ja prinaša samo turizem, brez povezanih panog. In če stvari propadejo, se bo zamajalo celo gospodarstvo." 

Cvar obenem izpostavi še državno pomoč pri pokrivanju fiksnih stroškov, ki jo obljublja aktualni PKP 6. Po njegovih besedah je to še en primer tega, kako "znamo pri nas stvari zakomplicirati". Izračun vsote, do katere je podjetnik upravičen, gre takole: najprej določimo padec prometa (pri tem je treba v obzir vzeti upravičeno obdobje od oktobra do decembra 2019 in enako obdobje za leto 2020.) "Vloge se bodo oddajale decembra in takrat še sploh ne bomo vedeli, kakšni bodo podatki za december. Se pravi, da moramo fiktivno določiti podatek o padcu prometa glede na isto obdobje lani," pojasni. Nadalje se na osnovi padca obrati razdelijo na dva razreda: na tiste, ki jim je promet padel od 30 do 70 odstotkov, in na tiste, ki jim je padel za več kot 70 odstotkov. Podjetniki prvega razreda bodo prejeli 0,6 odstotka letnih prihodkov od prodaje, podjetniki drugega razreda pa 1,2 odstotka letnih prihodkov od prodaje - ker gre za tri mesece, se pri končnem izračunu odstotki kritja fiksnih stroškov torej povzpnejo na 1,8 in 3,6 odstotkov od lanskoletnega prometa. ​"Recimo, da pri izračunu na tej točki dobimo znesek 4000 evrov, mi pa imamo le tri zaposlene, od tega dva redno. Kapica na zaposlenega je namreč 1000 evrov, pogoj pa je, da so ljudje pri nas zaposleni redno in za nedoločen čas."  Teh 4000 evrov zaradi števila redno zaposlenih najprej zmanjšamo na 2000, znesek pa pomnožimo s številom mesecev epidemije in dobimo 6000 evrov.  "Nato se mora za obdobje od oktobra do decembra 2020 izračunati še čista izguba in tudi tukaj bo treba uporabiti fiktivne podatke," pojasni Cvar. "Vsi koraki dejansko izdatno zmanjšajo obljubljeni znesek in posledično podjetniki dobijo veliko manj, kot znašajo fiksni stroški v nekem gostinskem lokalu."​

Ko pomagajo stranke

Soteska 8 ni edini ljubljanski lokal, ki se je v tem času znašel na preizkušnji, je pa gotovo eden od tistih, ki jim ni bilo prizaneseno. Gostinci so se zatekli k raznolikim pristopom, Žmauc, legendarni ljubljanski lokal, katerega zgodba se vleče že 25 let, je na spletu denimo odprl tako imenovani "crowdfounding", s pomočjo katerega sprejemajo donacije zvestih strank. "Tudi tam se je nekaj nabralo. Nekateri so darovali tudi več kot sto evrov, to nas je presenetilo," opiše lastnik Matjaž Pucher, ki prizna, da imajo "hvala bogu dobre stranke in prijatelje, ki so jim v zadnjih mesecih uspeli kaj posoditi ali pa celo plačati vnaprej". "En človek nam je v prvem korona valu dal dva jurja, rekel je, da bo že porabil takrat, ko bomo odprli," opiše. S posojenim denarjem so pokrili stroške do države, posledično pa so upravičeni do pomoči. "Vse skupaj izgleda bolj ubogo, a načeloma bomo preživeli. Če nam bo država pomagala s fiksnimi stroški, nam bo lažje ali pa bomo vsaj malo prej vrnili denar, ki smo si ga izposodili," dodaja in pristavi, da si ne predstavlja, kako bodo zmogli preživeti lokali, ki morajo poravnati še najemnino (Žmauc je namreč lastniški). "Najemnina je običajno 10 odstotkov mesečnega prometa, to gre hitro v par jurjev."

Stroški so v zadnjih letih sicer precej narasli, cene pa so ostale iste, še opiše Pucher. Še posebej drastično so se povečali stroški dela, tudi na področju študentske zaposlitve. "Mi študentskemu servisu plačamo devet evrov, delavec pa potem dobi pet in pol," dodaja in izpostavi, da so v mesecih zaprtja študentom sicer morali pomahati v (začasno) slovo. Nanje je država zdaj čisto pozabila, obnaša se, kot da študentov ni, še pove. "A ljudje, ki so delali pri nas, imajo najeta stanovanja, vsak dan oddelajo osem ur kot vsi drugi, praktično delajo redno zaposlitev. Morda ne delajo ravno 40 ur na teden, delajo pa skoraj zagotovo 30 ur, kar je tam od 100 do 120 ur mesečno," poudari.

Po 25 letih bi neki prihranki v podjetju vendarle morali biti, kajne? Žmauc bi pri optimalnih pogojih lahko "v šparovec" mesečno dajal okoli pet odstotkov prometa, pove lastnik. "To je odvisno tudi od tega, kakšna je firma, kako so lastniki prej razpolagali s prihranki in dobički. Nam se je pač tako odvrtelo, da prihrankov trenutno nismo imeli, ker smo že prej vse dali v to, da smo zaprli kredite, nekaj je bilo tudi slabih poslovnih odločitev, malo smo se 'zainvestirali', nekaj smo izgubili, oprale so nas banke, ker smo imeli kredit v švicarskih frankih," odgovori in doda, da so leto začeli s "pozitivno nulo" kljub temu da so 25 let delali - 'a kot rečeno, vmes smo investirali, to je narava biznisa'. "Bili smo v relativno dobri situaciji, saj smo se znebili vseh kreditov in vseh hipotek."

Dejstvo je, da se vsi PKP-ji oblikujejo in sprejemajo glede na dano situacijo. Kar zadeva turizem, ki je v krizi globalno priznan kot najbolj prizadeta panoga, bi si v Obrtno-podjetniški zbornici želeli, da bi se branži z ukrepi pomagalo bolj celovito in enostavno; da bi ukrepi biti bolj pregledni in administrativno manj zahtevni, da bi lahko bila pomoč dana prej. Zavidljivo se ozirajo čez mejo, v Avstrijo in Nemčijo, kjer je pomoč dana v obliki določenega odstotka od prometa. "Znesek zelo enostavno določijo glede na podatke o prometu, ki jih imajo. Pri nas so ti podatki še veliko bolj jasni, ker imamo 'online davčne blagajne', FURS pa ima tudi podatke o prijavljenem prometu, kar je zelo pomembno - tistih, ki delajo na črno, ne bi nagrajevali oziroma jim ne bi pomagali," pove Cvar in doda, da stopnja pomoči glede na promet pri nas ne bi mogla biti enaka tisti v Nemčiji ali Avstriji, saj so plače v Sloveniji delno pokrite že z drugimi ukrepi. "Tukaj bi morali pokriti samo izpad prihodka in stroške, ki so še vedno prisotni. Vsak lokal, četudi je zaprt, mora še vedno plačevati omrežnino, komunalo, računovodske storitve, pravzaprav so skoraj vsi stroški še vedno prisotni. Če ti nekdo prepove opravljati dejavnost, potem je nesprejemljivo, da se od nas še vedno zahteva plačilo davkov in prispevkov, ki jih je nemogoče plačati, če ne služiš. To je absurd," zaključi.