Za mizo

Človek je zapisal določene naravne pravilnosti in v zvezi z njimi oblikoval pravila, da bi se lažje sporazumeval, ampak ideja o času, ves koncept, njegovo kulturološko bistvo se ni ustavilo samo pri zapisanih naravnih pravilnostih. Čas je moj. Čas je denar. Čas se nam izteka. Tu je ključ našega nesporazuma s časom. Čas je del našega biološkega propadanja. Je del erotične skrivnosti smrti, večnosti, nepreglednega območja, v katerem izginemo, kakor da nas nikdar niti ni bilo na modrem planetu.
Za nami je čas praznikov. Čas obilnega praznovanja. V osnovi poganskih ritualov, s pomočjo katerih so nas prvi misijonarji lažje navadili na monoteizem. Zapisujem obče točke, da bi sedel za praznično mizo. Raje jih preskočim, da ne bi bilo videti, kakor da sem se slabo naučil šolske lekcije iz fizike. V središču prazničnih ritualov je, po poganskih običajih, žrtvovanje, ki smo ga civilizirali v cikličnih prazničnih prenajedanjih in pretiravanjih vseh vrst. Hrana je tako v središču naše kulture, človekove kulture. Vonj, teksture, okusi so tisto, kar nam govori o stabilnosti našega sveta. Omenjal sem to tudi v prejšnjem tekstu in pozneje mi je bilo žal, da se nisem popolnoma sprostil in pisal o tem, kar me vse življenje fascinira, in to je hrana. Hrana je ključ evolucije človeka. Danes pa je, kot rečeno, v središču naše kulture, v središču ritualov, s katerimi jo vzdržujemo. Hrana nas zbližuje in zbira okrog praznične mize. Po hrani se tudi razlikujemo. Kaže, koliko je naše okolje vplivalo na razvoj naše kulture in na odnos do sveta. Samo hrana je morda še ostala, da loči kulture na različnih koncih sveta, čeprav tudi vse manj. Svet postaja tako uniformen, da skoraj ni več zabavno potovati. Po svetu se razširjata demokracija in dolgočasje. Obleko kupujemo v istih mednarodnih verigah, žremo testene burgerje iz iste verige, kozmetiko kupujemo v prodajalnah z istim logom in imenom, ne glede na to, v katerem delu zahodnega sveta živimo. Preprosto ni več zabavno. Paello jemo, na primer, v Ljubljani. Pa morate priznati, da je kljub vsemu drugače, ko to isto hrano ješ v njenem avtentičnem kontekstu. Lepo je eksperimentirati, ampak bolj ko tečejo leta, bolj se, opažam, nagibam k temu, da jem v resnici isto hrano, kot jo je jedel moj dedek. Mogoče je to samo stvar let, morda pa je neka vrsta mojega upora, tako da bom na tem mestu izpadel smešen in razglasil svoje prehrambne navade za svojo malo revolucijo.
Razvitost kulinaričnih tehnik govori tudi o civilizacijskem napredku določenega območja. Zanimivo je, kako se je zgodilo, da je območje z bogato kulinarično tradicijo, zibelka civilizacije, postalo siromašnejše od temnega, skopega in hladnega severa. Dostopnost hrane v ekonomskem in kulturološkem smislu preprosto ni več faktor razlikovanja. Hrana je zaradi množične proizvodnje dostopna vsem, tako da tudi Norvežani ob francoskem vinu grizljajo grške olive. Vse je spet obče, praznične mize pa so si povsod bolj ali manj podobne, vsaj na območju nekdanje skupne države. Med minulimi prazniki sem se med obiskovanjem sorodstva tako poredil, da sem si po nekaj dneh zaželel lahke poletne hrane, tiste, ki ohranja pri življenju, medtem ko ti neusmiljeno hercegovsko sonce ne dopusti dihati. Nisem več prenesel niti vonja sarme in peke, francoska solata pa je bila kot tajno orožje za množično uničenje.