Ženske, stopnice in moški

Če ne bi bilo vseh teh kričeče donečih parad ponosa, morda ne bi bil niti vedel, kaj vse teži pripadnike skupnosti LGBT. Z lezbijkami in geji nikoli nisem imel nobenih slabih izkušenj, kaj šele težav; ker nisem razumel in ne razumem, kaj bi sploh lahko bilo narobe, če se ljubita dve ženski ali dva moška. Ker kao v troje je okej, v dvoje pa ne - zgolj zato, ker tretjega ni zraven? Odraščal sem v socialističnem času Čorbinega komada Draga, ne budi peder, a si še melodije nisem zapomnil, kaj šele teksta in konteksta. Kaj vem, verjetno nisem imel te nesreče, da bi se družil s komerkoli, ki bi sovražil "lezbače in pedre", čeprav je v štajerskem dialektu "daj, ne bodi taki peder" dokaj zakoreninjena fraza, ki pa ni žaljivka; bolj izraža razočaranje nad reakcijo ali dejanjem drugega, češ, tega pa od tebe res nisem pričakoval; včasih zveni tudi kot prošnja, češ, naredi mi, prosim, to uslugo. Iz časa osnovne šole sem si dobro zapomnil, da je bil sošolec gej, hkrati tudi moj zelo dober prijatelj, s katerim sva pri kontrolkah družno "švinglala".
Pa preskočimo z relacije moški-moški, ženska-ženska v odnos med žensko in moškim. Da so punce drugačne od nas, fantkov, smo vedeli že zato, ker so nas v razvoju (puberteti) šibale za dve do tri leta - ko so one sanjale o romantičnem poljubu princa na belem konju, smo mi še naprej zavzeto parali žogo. Pri telesni vzgoji je bila razlika med spoloma najbolj očitna; v petem razredu so nas ločili na pol, da jih v garderobah slučajno ne bi šlatali - tako smo dečki razumeli takšno diskriminacijo. Mi smo igrali košarko, rokomet, nogomet in odbojko, punce so igrale odbojko. Časi so drugačni, ata se je iz revolucionarja brez razloga prelevil v pripadnika konzervativne vrtičkarske stranke, njegova hči v sedmem razredu pa pride domov in se potoži: "Ata, to ni pravično, samo dečki igrajo nogomet pri telovadbi, me pa ne!" Mala je, v službi to prav dobro vedo, nogometašica, od petega leta je trenirala z dečki. Neenakost med spoloma je prvič začutila v šoli, pri telesni vzgoji: ko so jih ločili na nogometaše in nenogometašice. Pustimo ob strani, da je fant, ki ne igra nogometa (kot moj Jakob, leto dni starejši brat Ane Marije) pri tem "predmetu" v svetu moških vrlin (moč, vztrajnost, silovitost, nepopustljivost, zmaga in nadvlada) zaznamovan kot manjvredno bitje.
Žoga je za moške, kuhalnica za ženske! Ah, kje pa, ti časi so mimo: najboljši kuharji so po večini moški, ženski nogomet pa je najhitreje razvijajoči se šport, kot je ocenil Bojan Prašnikar, trener nogometašev in oče nogometašice Lare. Zanimivo, da je tenis, ta meščanski beli šport, prvi uzakonil enak nagradni sklad za moški in ženski del turnirja; Novak Djoković je za zmago v lanskem Wimbledonu dobil 2,35 milijona angleških funtov, Simona Halep tudi. To je torej ta enakopravnost, h kateri teži (nerazumljen) ženski svet! Športnica za dosego cilja na treningih prelije enako količino znoja kot moški, preteče enako število kilometrov, dvigne morda nekaj manj uteži, a pretoči več solza. Ni racionalnih razlogov, da ženska za enak vložek (in rezultat) ne bi prejela istega plačila kot moški; še zlasti zato ne, ker je hkrati pogosto še gospodinja, hči, ljubica, tudi mati, računovodkinja in domači sesalnik. Moški narcizem jim dovoli le, da so bolj nežne in bolj čustvene, kot so oni - in še to po navadi samo takrat, ko je treba skupaj v posteljo. Tradicionalni slovenski dedec ne priznava ženske, ki je (preveč) odrezava, ambiciozna, zmagovita, močna, vztrajna, nepopustljiva. Bog ne daj bolj pametna! Da lepota in pamet ne gresta skupaj, so si bržčas izmislili moški.
Megan Rapinoe je čedna punca, lezbijka, kapetanka svetovnih prvakinj. A omenjam jo zato, ker je bila - skupaj s soigralkami, v moškem športu na moškem planetu - tako noro pogumna, da je vložila tožbo zoper ameriško nogometno zvezo: obtožuje jo spolne diskriminacije. V čem je štos? Ameriški nogometaši dobijo neprimerno višjo nagrado že za samo uvrstitev na svetovno prvenstvo, kot jo dobijo ameriške nogometašice za osvojitev naslova svetovnih prvakinj!? Nasploh so razlike v zaslužkih glede na spol lahko (na vseh področjih udejstvovanja) enormne in nas, moških, prav zaradi nemogočih razmerij ne ganejo, ker "tako pač je". Diskriminacija pač temelji na načelu, "ker tako je vedno bilo in tudi bo". Najboljša nogometašica po izboru Fife je lani zaslužila 200 tisoč evrov, najboljši nogometaš 120 milijonov. Messi dobi šeststokrat več! Človekoljub, ki je v boju zoper koronavirus podaril milijon evrov. Nekateri v družbi so bolj enakopravni kot drugi, sploh pa bolj enakopravni kot druge.