Kmetica s Ptujskega polja
"Resnično vesela sem, ko vidim, da najina fanta, prvošolec Adam in še ne triletni Samo, uživata v odraščanju na kmetiji. Starejši kar naprej nekaj sadi, nazadnje je imel veliko opravka s prekopavanjem svojega malega vrta, mlajši bi najraje cele dneve preživel med našimi kravami," je na vprašanje, kakšno je življenje mlade ženske na podeželju, dejala Anja Pignar iz Zamušanov na Ptujskem polju. In kar takoj dodala, da je rojena na kmetiji Majerič v Moškanjcih, pa je tako vedela, kaj jo čaka po poroki z Mitjem in preselitvi na družinsko kmetijo Pignarjevih, kjer se ukvarjajo z vzrejo krav molznic.
"Vedno rada povem, da sem s kmetije. Zdaj, pri tridesetih, sem ponosna na vse, kar sem v življenju že naredila, in vesela, ker je pred nami še veliko izzivov. Kmetija danes ni, kar je bila nekdaj, zdaj je to že pravo malo podjetje. Brez dobre organizacije in sodelovanja nam ne bi uspelo. Tako na naši družinski kmetiji natančno vemo, kaj kdo dela, si pomagamo, a obenem pustimo, da vsak počne tisto, v čemer je najboljši. Moja tašča, denimo, mi je pred leti, ko je videla, da znam in zmorem, prepustila vse poslovanje na kmetiji, tudi finance. Jaz se ne vtikam v njeno izdelavo sirov, skute, sem pa vesela, ker je začela izdelovati tudi babičine sireke, kot sem en tod poznani sir poimenovala po svoji babici. Tej, ki nam je, ko smo izgubili mamo, vsak dan skuhala kosilo," pravi Anja Pignar. Pri sedmih letih je skupaj s starejšima bratoma in očetom ostala sama na kmetiji, ki je zadnja leta najbolj znana po pridelavi ptujskega lüka.
Moraš se znati postaviti sam zase, a je to mogoče le, če kaj znaš, če delaš
Zdravnica z doktoratom, direktorica
Jana Makuc, 42 let, zdravnica, ženska z doktoratom, strokovna direktorica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, mama trem hčerkam, partnerica, tudi tekačica. Vse te vloge zdravnica, ki je sprva delala kot mlada raziskovalka na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, poleg medicine pa je končala tudi študij biologije, pri sebi vidi enakovredno. "Jaz hočem biti jaz. Nisem samo mama, nisem samo zdravnica, nisem samo partnerica - sem vse našteto. Če bi se opredelila za eno samo vlogo, ne bi bila zadovoljna, hočem biti vse to. Nočem niti biti za zgled, da v življenju šteje le ena vloga. Seveda me tudi to, da sem ženska, opredeljuje, a ne zdi se mi toliko pomembno. Spol človeka ne more v celoti določati. Pomembno se mi zdi, da počnem vse to, kar sem izbrala. Rada delam. Bila bi recimo nezadovoljna, če bi se morala posvetiti samo družini, ki mi veliko pomeni. Dopuščam tudi možnost, da je kdo zadovoljen samo s tem. A mene vsekakor zanima več stvari in jih želim uresničiti," pravi.
Nočem, da bi kadarkoli izpadlo, da sem super ženska, lik uspešne ženske zame ni kategorija
Mama štirim hčerkam, partnerica
Za marsikoga bo sedanja izolacija, omejitev socialnih stikov na najožjo družino za zajezitev epidemije velika preizkušnja. "Ljudje se nismo vajeni prilagajati, vidimo samo svoje želje in potrebe ego, ni empatije, zato bo to težko obdobje," pravi Polona Lovrec, ki je vajena biti doma. Dolgo se je bojevala s tem, da je ne prizadenejo več opazke, da je njeno delo v gospodinjstvu, skrb za štiri hčere in moža Darka vredno manj v primerjavi s tistimi, ki hodijo v službo: "Delo, ki ga opraviš doma, ni ovrednoteno, zato tudi ni cenjeno. Samo denar ima vrednost v današnji družbi. Tudi če daš sebe celega v to, ni toliko vredno, kot če ob koncu meseca dobiš plačo. Zato je zelo pomembno, koliko si sam močen. Sicer le še bolj delaš, še bolj daš sebe v to in na koncu izgoriš." To se je namreč zgodilo tudi njej. Po premalo spanca in veliko dela, ki si ga je nenehno nalagala, se je prižgala rdeča luč v njenem telesu (kronična utrujenost, bolečine v hrbtenici, mravljinčenje, tresenje rok, nezbranost). S terapijo in delom na sebi, da nekako ozdravi od deloholizma, se je izkopala iz najhujšega, še zmeraj dela na tem. To je proces.
Da bo "samo" gospodinja in imela toliko otrok, si 40-letnica v rani mladosti ni predstavljala. Imela je načrt: najprej izobrazba, služba, čez nekaj let družina, otroci ... Potem sta se z možem sredi njenih študentskih let spoznala in poročila, urejala dom, kakšno leto za tem dobila prvo hčerko, danes 16-letnico. Potem je prišla druga hči in zatem še tretja. In takrat je ostala doma, ker je presodila, da ne bi mogla dovolj dobro opravljati obojega. "Nisem polovičar. Karkoli naredim, rada naredim 100-odstotno. Že ko sem kot študentka delala, sem šla čez sebe, ostajala dlje. Sedaj se trudim, da tega ne počnem več, sploh ne pozno v noč, in tudi hčeram govorim, naj dajo svoje zdravje na prvo mesto," razmišlja. Nato je nenačrtovano prišla še najmlajša hči, sedaj stara enajst let. "Jaz sem se torej popolnoma posvetila njim. V petih letih in pol štirje otroci, še danes se sprašujem, kako sem zmogla. Obenem je nad mano ves čas visel nedokončan študij. Tega sem zključila štiri leta nazaj in sem diplomirana inženirka prometa. Še zmeraj pa se mi zdi, da se moram nekako še dokazati, ker je to, da je doma pospravljeno, čisto, skuhano, perilo oprano, vrt urejen, trava pokošena, nekaj samoumevnega. Nimaš grafov poslovne uspešnosti, nimaš naziva, položaja, ki ga družba odobrava."
Če boš hvaležen in cenil, kar imaš, boš tudi zadovoljen
