Zgodbe o maskah: Zaščita dihal od kuge do pandemije

Zaščitne medicinske maske so že dve leti tema pogovorov. Od začetnega navdušenja nad vzorci, dizajni, šivanjem (pustimo na tem mestu ob strani izgubljene kamione in servietne poskuse ministrov) do debat o tem, kako zelo škodljiva in strašna je ovira, ki preprečuje klicam vstop v telo. Dejstvo je, da zahodne kulture že nekaj časa muči odpor do maskiranih obrazov, izvirajoč tudi iz strahov in izpeljav, ki so posledica terorističnih napadov v Evropi. A strah pred maskiranimi obrazi je starejši od tega, po drugi strani pa imajo tudi maske, ki so jih ljudje izumili iz čisto medicinskih razlogov, precej dolgo in pestro zgodovino.

Seveda smo v epidemiji preživeli tudi spletno invazijo slik kljunastih mask, ki so jih nosili zdravniki med epidemijo kuge v 17. stoletju. Takrat so verjeli, da se bolezen širi prek miazem - slabih vonjav, ki so se širile po zraku; kuga, pri kateri so ljudje trpeli zaradi gnojnih bul in je v neki fazi ta gnoj pričel iztekati, namreč ni bila dišeča reč. Sploh pa so poskušali zadeve sterilizirati s kisom, kar je dodatno poslabšalo stanje. Kljun je bil napolnjen z zelišči, začimbami in suhim cvetjem, da bi preprečili vonjave, o katerih so domnevali, da širijo kugo. Res je, da so samooklicani zdravilci manj zbolevali za kugo, a domneva se, da so bili to ljudje, ki so že prej prišli v stik z bakterijo Yersinia pestis in so razvili nekaj odpornosti.

Simbol javnega duha in discipline

Sodobne obrazne maske za uporabo v kirurgiji je v poznem 19. stoletju razvilo več zdravnikov na različnih koncih Evrope, med njimi Jan Mikulicz-Radecki z univerze v Breslauu in Paul Berger v Parizu, kot posledico vse večje ozaveščenosti o teoriji klic in pomenu antiseptikov. Med pljučno kugo v Mandžuriji in Mongoliji leta 1910 je kitajsko-malezijski epidemiolog dr. Wu Lien-teh močno izboljšal modele, ki jih je videl v Evropi, ter razvil obrazno masko iz plasti gaze in bombaža.

Za razvoj sodobnih medicinskih mask je "zaslužna" španska gripa. V Severni Ameriki so pred epidemijo te gripe leta 1918 kirurgi nosili maske, prav tako medicinske sestre in zdravniki, ki so zdravili kužne bolnike v bolnišničnem okolju. Toda med epidemijo so mesta po vsem svetu sprejela obvezna navodila o maskiranju. Zgodovinarka Nancy Tomes trdi, da je ameriška javnost nošenje mask sprejela kot "simbol javnega duha in discipline". Ženske, vajene pletenja nogavic in zvijanja povojev za vojake, so se hitro lotile izdelave mask kot domoljubne dolžnosti, a kljub temu je navdušenje nad nošenjem mask, nekako tako kot pred dvema letoma pri nas, hitro pojenjalo.

V študiji o španski gripi v Kanadi zgodovinarka Janice Dickin McGinnis trdi, da so bile maske zelo nepriljubljene in da jih ljudje tudi na mestih, kjer je bila nošnja mask zapovedana, niso nosili ali pa so si jih nadeli samo, ko se je pojavila policija. Uradniki za javno zdravje so bili v dvomih glede koristi mask. V Alberti na primer se je gripa prvič pojavila v začetku oktobra 1918 in provinca je ukazala, da morajo vsi nositi maske zunaj svojih domov, odstranijo jih lahko le, ko jedo. V samo štirih tednih je bil ukaz razveljavljen. Zdravstveni uradnik za Edmonton je poročal, da od takrat skoraj nihče ni nosil maske, razen v bolnišnicah. Po njegovem mnenju je zaradi hitrega širjenja bolezni po uveljavitvi ukaza o maskah ta ukaz postal predmet posmeha. Zveni znano?

Japonci z maskami mislijo resno

Nasprotno pa je na Japonskem javnost med špansko gripo sprejela nošenje mask brez težav. Po mnenju sociologa Micutošija Horiija je maska na obrazu simbolizirala sodobnost. V povojnem obdobju so Japonci še naprej nosili maske, da bi preprečili gripo, prenehali so šele v sedemdesetih letih, ko so cepiva proti gripi postala široko dostopna. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so znova nadeli maske na obraze, in sicer zaradi preprečevanja alergij, vse večji problem je namreč postajala alergija na cvetni prah cedre. V poznih osemdesetih letih se je učinkovitost cepljenja proti gripi zmanjšala in nošenje maske za preprečevanje gripe se je nadaljevalo.

V zgodnjih letih 21. stoletja so maske vnovič reševale življenja ob izbruhu virusa sarsa in ptičje gripe. Japonska vlada je priporočila, naj vsi bolni ljudje nosijo maske za zaščito drugih, in predlagala, da bi jih lahko zdravi ljudje nosili kot preventivni ukrep. Micutoši Horii trdi, da je bilo nošenje mask "neoliberalni odgovor na vprašanje javne zdravstvene politike", saj je ljudi spodbujalo, da prevzamejo individualno odgovornost za svoje zdravje.

Ko je leta 2009 prizadela Japonsko še ptičja gripa (H1N1), ta ni prišla iz države izvora, torej iz bližnje Kitajske, ampak s turisti, ki so se vrnili iz Kanade. Bolnikom so očitali, da v tujini niso nosili mask. V družbi, ki jemlje bonton zelo resno, je nošenje mask postalo oblika vljudnosti.

Enako so maske že dolgo normalnost na Kitajskem, kjer poleg preprečevanja vdihovanja klic maske nadenejo tudi zaradi zelo onesnaženega zraka. Večino kitajskih mest namreč prekriva permanentni pokrov smoga, zato kitajske oblasti že dolgo pozivajo državljane, naj nosijo zaščitne maske. Ob tem je posledice pustila tudi epidemija sarsa.

Pandemija covida-19 torej ni prinesla nič bistveno novega. Kljub kopici raziskav, ki dokazujejo koristi mask, in trdnim dokazom, da maske preprečujejo okužbe, je svet razdeljen. Zahodni svet maske priznava, a jih uporablja površno in z nelagodjem, v Aziji predsodkov ni.