Življenje je karneval

Vseeno je Vajta svojo prvo, recimo ji tako, revijsko pesem posnel z matičnim bendom. Glasbo je napisal omenjeni Gabor Lenđel, verze pa legendarni pesnik, človek, ki je opismenil jugoslovanski rock and roll, Duško Trifunović. Pesem je imela naslov Življenje je karneval (Život je maskenbal). Veliko je resničnih pesmi, malo pa tako natančnih stihov, posebno v popularni glasbi, tistih, ki so kirurško natančni, tako resnični, da gredo po malem nad sfero umetniškega izraza in zvenijo na neki način kakor resnica, plusknjena v obraz tistega, ki ga nagovarja. V tem primeru Trifunović nagovarja koga drugega kot človeštvo, ljudi, najbolj nenaravni pojav na planetu, bitja, ki so izpopolnila mimikrijo tako, da so jo pripeljala do njene skrajne stopnje - hipokrizije. Te po malem bridke verze spremlja festivalska, praktično cirkuška glasba, na tej sledi pa je tudi vokalna interpretacija Vajte, kar vsaj meni vso pesem naredi smešno neverjetno, kakor da je tisto najhujše v ljudeh nekaj, kar je vredno slaviti. Te pesmi se priložnostno spomnim vsako leto v času pusta. Takrat, se zdi, življenje za nekaj dni postane karneval. Kakor da ne bi bilo tako tudi v preostanku leta.
Zgodba o krinkah, maskah je stara in zlizana, a nikakor ne gre iz mode. Kot da gre za stare, zlizane, a vseeno kavbojke klasičnega kroja, ki se nosi od nekdaj. Bolj ko se čas odmika in ves svet drsi v kaos vseh vrst, bolj se zdi, da dostojnost in obzirnost postajata vse bolj le prazna forma, za katero se skriva sočna psovka. Ljudje so postali licemerni. Ne deluje se iz resnične potrebe biti dostojen in obziren drug z drugim, temveč zato, da bi imeli kratkoročno korist ali pripravili teren za izpolnitev dolgoročnih interesov. Zato so ljudje presenečeni in jim izvabi nasmeh, ko čutijo, da jih nekdo nagovarja z iskrenim spoštovanjem, čeprav jih ne pozna in prav zato, ker jih ne pozna in jim ne želi ogroziti osebnega prostora. Tako kot so ljudje presenečeni, ko jim iskreno poveste, kaj vas moti, ali opazite nekaj, kar so hoteli skriti. Iskrenost in neposrednost sta postali redki lastnosti. Vsi občutki so zaviti v celofan, resnične misli čuvamo zase, in kljub temu da po bontonu zadržanost velja za vrlino, ne popustiti občutkom pa je znamenje superiornega razuma, se mi zdi, da je vsa stvar v moderni družbi pervertirana. V svetu ljudi, ki so fokusirani izključno nase, pa ni prostora za raziskovanje prave narave ljubezni. Za to preprosto ni časa. Odpišemo eni druge, takoj ko nas zmoti tudi najmanjša malenkost. Sploh če poskuša kdo prodreti v našo bit. Tedaj še zlasti bežimo, ne da bi obrnili glavo. Nihče nima rad resnice, zatorej smo prišli v stadij, ko vsi lahkotno trdimo, da ima vsak svojo resnico. Če je tako, potem ima vsak svojo realnost, s tem pa slednja ne obstaja in morda niti ni nič drugega kot halucinacija, bal pod maskami, pod katerimi vsi skrivamo svoj pravi obraz. Ne ker ga imamo za grdega, ampak iz strahu, da ga bodo drugi imeli za grdega in neznosnega. Tako zlahka, kot lažemo, s tolikšno lahkoto tudi obsojamo vse, da bi dobili prednost v življenju, ki smo ga pretvorili v tekmovanje. Tu ni objektivne resničnosti. Karkoli je kdaj bila.