Zlom imaginarija

Na njem je bilo polno odrgnin, prask in brazgotin s sledovi davljenja na vratu, medtem ko je bil napet nosečniški trebuh v neznosnem neskladju z okoliščinami, v katerih se je znašel. Iz polnih dojk se je na pritisk izločalo mleko. Po natančnem zunanjem in notranjem pregledu trupla je izvedenec Kramberger iz maternice umrle izrezal 45 centimetrov velik plod ženskega spola, katerega glava je že vstopila v porodni kanal. Izoblikovani nohtki na otrokovih okončinah so pričali, da je bila nosečnost umrle Marije v sklepni fazi. Zdravniško mnenje je bilo skopo, a jasno: "Vzrok smrti je zadavljenje. Vsled smrti matere je prenehal živeti tudi zgoraj opisani otrok v maternici."
Zaslišanje obtoženca za umor pred mariborskim okrožnim sodiščem sredi aprila 1921 je bilo kratko, saj je osemnajstletni kmečki sin Ambrož v nekaj stavkih priznal umor nekdanjega dekleta. Natanko dva meseca kasneje zjutraj je že stal pred poroto, okrog pol pete ure popoldne pa je trideset porotnikov soglasno odločilo, da ga za devet let pošlje za zidove mariborske moške kaznilnice. Zgolj olajševalnim okoliščinam, kot so bili slaba vzgoja, mladost, priznanje in močna razburjenost v času umora, se je mogel Ambrož zahvaliti za nizko kazen, saj je jugoslovanski kazenski zakonik v podobnih primerih predvideval kazen od deset do dvajset let strogega zapora.
Dogodke po umoru mladenke je v širokem in podrobnem poročilu spremljal mariborski časnik Tabor. Ker je govorila o odnosu do naraščaja v letih pomanjkanja, je bila zgovorna ugotovitev poročevalca, da je Ambrož dekle zapustil zato, "ker mu je postala noseča in kot taka gotovo ne malo prijetna". A slednjič je tudi časnikar zabil žebelj v krsto morilcu in njegovi družini: "Fanta vse priče označujejo kot lenuha, potepuha. Vsa familija ni mnogo vredna."
Ambrož je bil sin vojaka avstro-ogrske vojske, ki se ni več vrnil s fronte prve svetovne vojne. Ko je mladenič po vojni ostal v revni bajti skupaj z materjo in sorojenci, se je kolikor mogoče izogibal delu in se najraje brezciljno potepal po okolici. Kaznovan je bil zaradi manjših tatvin, medtem ko je bila njegova mati med kazenskim postopkom označena kot slaba gospodinja, vodila je zadolženo posestvo, za sina pa se ni brigala. Gera je bila ena tistih kmečkih žensk, ki so po vojni prebijale spone moško dominantne družbe in bile zato deležne zaničevanja. Z materjo so bili stigmatizirani tudi njeni otroci. Vendar Gera ni bila brezvestna, malomarna mati. To je med drugim dokazovalo čuteče in skrbi polno pismo, ki ga je v začetku marca 1921 zavila med pošiljko perila, namenjeno sinu v zapor. Ambrož ga ni prebral, saj je skrivno pošiljko prestregel sodni sluga. Slabo ohranjen, komaj čitljiv, neizoblikovan in neartikuliran rokopis, napisan s svinčnikom, je razodeval, da se je za grobo komunikacijo skrivalo materinsko čustvo.
Kot prepričljivo kaže zgodovina družbenih kolapsov 20. stoletja, je zlom imaginarijev, miselnih svetov, ki jim je vselej sledil, boleč proces tako za družbe kot za posameznike. Zlasti to velja za generacije, ki so osebnostno formirane v predhodnih predstavnih svetovih in jih zato še desetletja kasneje ali vse do smrti muči nostalgija za minulimi realnostmi. Čeprav se je mladina po oblikovanju jugoslovanske države leta 1918 sorazmerno hitro in brez težav prilagodila novi stvarnosti, je vsak od njih vsaj v delčku svoje osebnosti nosil breme iztrganih identitet in težkih prilagoditev svojih bližnjih, predvsem staršev ali starih staršev. V letih po prvi svetovni vojni je bilo tako očitno, da smrt in materialno pomanjkanje ni bilo še nič v primerjavi s frustracijami, ki so jih sodobniki doživljali zaradi padcev identitet, osebnih in kolektivnih prepričanj, predstav in vrednot ob prehodu v nove povojne ureditve.
Sledila je vojna po vojni, ki se je med drugim odražala v porastu družinskega nasilja. Medtem ko je mariborsko okrožno sodišče v letih 1904–14 beležilo manj kot deset primerov umorov oziroma poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–29 takih primerov več kot štirideset, prav vsi pa so se zgodili zunaj urbanih središč, torej na podeželju. Ne glede na to, da se je mariborsko okrožno sodišče po letu 1919 razširilo še na sodna okraja Murska Sobota in Lendava, povečanja nasilja med intimnimi partnerji v primerjavi z desetletjem pred vojno ni mogoče spregledati.
Danes uničevalski pohod koronavirusa pogosto primerjamo s špansko gripo, ki je dodatno zdesetkala svetovno prebivalstvo po prvi vojni. Vzporednica je morda ustrezna na ravni statistike, a na ravni mentalitet je med obema pandemijama bistvena razlika. Človeško življenje leta 1918 po štirih letih nepredstavljive morije ni bilo veliko vredno, medtem ko so današnje pootročene potrošniške družbe silno ranljive v razumevanju zdravja, bolezni, starosti ali smrti. V resnici je zato bolj na mestu primerjava današnjega trenutka z zlomom imaginarijev, ki sta ga povzročili svetovni vojni kot dogodka, ki sta najprej siloma ohromila in nato povsem predrugačila delovanje družb. Po koncu druge vojne tako velikih tektonskih premikov v sistemu predstav in vrednot, kot jih je pričakovati, potem ko bo koronavirus iz zdravstvenega vprašanja postal predvsem še politično vprašanje, nismo več videli. V temeljih namreč zadeva nekaj bistvenih postulatov sedanjih realnosti.
V prvi vrsti je pojav koronavirusa v svoji zgodnji fazi radikalen napad na brutalno potrošništvo, kakršnega so razvijale družbe po drugi vojni, in je v zadnjem desetletju dosegel skrajne meje tako z vidika okoljskih vprašanj kot družbenih odnosov. Samo pomislimo, da smo v nekaj dneh nenadoma vsi brez izjeme zaživeli v potrošniškem asketizmu Grete Thunberg, ki je bil še pred mesecem dni večkrat predmet posmeha kot predmet posnemanja. A kako dolgo zmore povprečni potrošnik, ki ga bistveno opredeljuje neprekinjena igra ponudbe in povpraševanja ter sla po potrošniškem blagu, živeti v tolikšnem odrekanju? Kam bo usmeril frustracijo ob izgubi doslej tako patološko opevanega diapazona življenjskih slogov?