Igre so med pandemijo povezovale ljudi, medtem ko s(m)o bili fizično ločeni. Zagotavljale so obliko zabave in sprostitve v sicer zelo napornem času, igralce so ohranjale v psihični in fizični kondiciji, v nekaterih primerih so celo podprle izobraževanje ter pomagale prenašati sporočila s področja javnega zdravstva. Priča smo bili scenarijem, ko so se številni starši pridružili otrokom pri igranju video iger in svet je spoznal, da so video igre lahko nekaj dobrega.
V Evropi igre igra vsak drugi Evropejec v starostni kategoriji med 6 in 64 let. V ZDA je delež prebivalcev, ki igrajo igre, že presegel 60 %, še višji je v nekaterih azijskih državah. Statistika, ki jo je priskrbel IPSOS MORI, je v lanskem letu zabeležila velik skok – igričarji v Evropi so v povprečju video igre igrali 9,5 ure na teden (v času najhujših ukrepov pa celo 10,2 ure), oziroma skoraj uro več kot leto prej (8,6 ure), kar je še vedno manj, kot so časa preživeli na družabnih omrežjih (14 ur) ali ob gledanju televizije (23,5 ure tedensko). Igre najpogosteje igramo na telefonih in tablicah (60 %), igralnih konzolah (54 %) in računalnikih (49 %).
Vsaka medalja pa ima dve plati. Igre pritegnejo, vlečejo, celo posrkajo igralce, kar vodi v odvisnost, ki jo je težko zdraviti in ozdraviti. Pretirano igranje iger ima za posledico socialne in/ali čustvene težave; kljub tem težavam pa igralec ne more nadzorovati prekomernega igranja. Ameriška študija ugotavlja, da je stopnja razširjenosti odvisnosti od video iger približno 6 odstotkov, medtem ko je raziskava med norveškimi mladostniki razširjenost odvisnosti od iger podrobneje klasificirala, in sicer je zabeležila 4,2 % odvisnikov od iger, 12,9 % problematičnih igričarjev, 4,9 % močno zavzetih igralcev in 78 % normalnih oziroma neproblematičnih igralcev iger. Večina igralcev z odvisnostjo torej nima težav, a tisti, ki jih imajo, so v resničnih težavah. Pri posameznikih, zasvojenih z igranjem iger, obstaja znatno večje tveganje, da se bodo počutili šibko, razdražljivo ali slabe volje, bodo živčni, utrujeni in izčrpani ter anksiozni, z rednimi motnjami spanja.
Kako se boriti proti zasvojenosti z video igrami? Težko, saj je igralce skoraj nemogoče prisiliti v omejitve. Če nisi ravno Kitajska, ki občasno potepta človekove svoboščine. Država, ki velja za največje tržišče v igričarski industriji, ima tudi ogromno težav z odvisnostjo od iger – predvsem med mladimi. Zato je tamkajšnja oblast, ki se je še pred pandemijo domislila zanimivega ukrepa prepovedi igranja v nočnem času (med 22. in 8. uro), povlekla še strožje poteze. Otroci na Kitajskem lahko po novem spletne igre – da, to so tiste, ki s svojim večigralstvom najbolj vlečejo – igrajo le še tri ure tedensko, in sicer eno uro ob petkih, sobotah in nedeljah ter med počitnicami. Ukrep velja za vse osebe, mlajše od 18. let. Bomo videli, ali bo zaleglo.
Sicer pa igrajte igre za zabavo in sprostitev ter se jim odpovejte, čim vas kdo opomni, da ste na »elektronski drogi«.
Preberite nov tematski časopis v celoti
